7. KRMLJENJE V EKOLOŠKEM KMETIJSTVU
Krma z lastne kmetije
Za zdravje in s tem tudi za zmogljivost živali je pomembna preskrba z zadostno količino polnovredne krme. Krma izvira iz ekološke pridelave, pretežno iz lastne pridelave s kmetije. Pomembno je, da kmet čim večji delež obroka pokrije s kakovostno osnovno krmo, kot je seno ali dobra silaža. V primeru, da krmo dokupimo, mora ta izvirati iz ekološke pridelave. Če imamo težave z zadostno količino ekološke krme iz dokupa, je dovoljeno dokupiti tudi majhen delež konvencionalne krme, kar je pomembno predvsem pri reji perutnine in prašičev. Višina možnega dokupa konvencionalne krme se razlikuje glede na vrsto živali: pri prežvekovalcih do 5%, pri ostalih živalih, kot so prašiči in perutnina, pa 15% od skupne porabe suhe snovi krme na leto. Uporaba mesne in kostne moke ni dovoljena. Prav tako je prepovedana uporaba GSO (gensko spremenjenih organizmov) in njihovih proizvodov.
Čimbolj sklenjen sistem kroženja snovi
Da bi v ekološkem kmetovanju dosegli čimbolj sklenjen krogotok snovi in s tem preprečili obremenjevanje okolja z živalskimi iztrebki, je število živali omejeno na največ 1,8 glave velike živine (GVŽ) na hektar kmetijskega zemljišča, ki je na voljo na kmetiji. Del rastlinske pridelave je namenjen prehrani živali, medtem ko živalski gnoj uporabimo kot dragoceno organsko gnojilo za travinje in polja.
