11. PREDELAVA EKOŽIVIL
Predelovalni postopki, ki ohranjajo prehransko vrednost
Združenja ekoloških pri- in predelovalcev ne odklanjajo le genske tehnologije in obsevanja živil, temveč so za različne skupine živilskih izdelkov razvili tudi natančne standarde za predelavo. Glavni cilj je ohraniti naravni značaj in vrednost nekega živila, po potrebi pa ga je treba živila narediti tudi lažje prebavljiva. Tak primer so žita, ki šele po postopku mletja in peke postanejo okusna in prebavljiva za človeka. Nasprotno pa segrevanje na zelo visoke temperature mleku škoduje in je zato v standardih večine združenj prepovedano.
Dodatki in pomožne snovi
V predelavi ekoživil smemo dodatke (aditive) in različne pomožne snovi uporabljati le, če nekega živila brez njih dokazljivo ni moč niti izdelati niti mu zagotoviti ustrezno trajnost. Določeni dodatki so nujni, da bi neko živilo sploh lahko izdelali: kruha ne moremo speči brez kvasa ali kakega drugega sredstva za vzhajanje, za izdelavo sira potrebujemo sirilo, za sladoled pa stabilizatorje, na primer moko iz semen rožičevca ali gvara. Med potrebne pomožne snovi štejejo na primer maščobe, ki omogočajo, da se pecivo loči od pekača, ali sredstva proti sprijemanju (npr. smukec) pri gumijastih bombonih.
Konvencionalne sestavine
Konvencionalne sestavine lahko v ekoživilih uporabimo v omejenih količinah v primeru, da takšnih sestavin ekološkega porekla sploh ni ali pa so na voljo le v omejenih količinah. Sem trenutno uvrščamo le okoli 20 razlišnih proizvodov, na primer: posušene maline ali ribez, nekaj vrst zelišč in začimb, nekatera olja.
Dokler delež takšnih konvencionalnih sestavin v končnem izdelku ne presega 5%, posebno označevanje ni potrebno. Njihov delež v končnem proizvodu lahko znaša do 30%, če je na izdelku napisano naslednje pojasnilo: »X % kmetijskih sestavin je pridelanih po pravilih ekološkega kmetijstva.«