6. ŽIVINOREJA V EKOLOŠKEM KMETIJSTVU
Živalim prilagojena reja
Ekološka živinoreja temelji na pozornosti in spoštovanju človeka do živali. Odgovornost kmeta/kmetice je, da pozna potrebe posamezne živalske vrste oziroma svojih živali in jih čim bolje upošteva.
Ekološko kmetovanje je za rejo živali razvilo podrobne predpise. Kakšne morajo biti torej razmere v hlevu in kako redimo »eko«živali?
Hlevska površina: Tla v hlevu morajo biti ravna in nedrseča. Vsaj polovica hlevske površine mora biti utrjena. V tistem delu, kjer so na tleh rešetke, ne sme biti ostrih robov ali izbočenih površin, kjer bi se živali lahko poškodovale. Živali morajo imeti na voljo suho in nastlano ležišče.
Zrak v hlevu: Pogosto se zgodi, da so hlevi pretopli, zaprašeni in je v njih preveč škodljivih plinov, zato je zelo pomembno, da so v hlevu dovolj velike površine oken in vrat, kjer vanj prihaja svež zrak in dnevna svetloba.
Izpust: Izpust in paša skrbita za klimatske dražljaje, ki ugodno vplivajo na vitalnost in odpornost živali. V izpustu mora biti poskrbljeno tudi za zaščito pred vetrom, soncem (drevesa, nadstreški,...).
 |
 |
Število živali: Število živali v hlevu in v izpustu mora biti tolikšno, da je živalim zagotovljeno udobje in dobro počutje ter da omogoča za živalsko vrsto značilno obnašanje.
Krmljenje: Ker naše domače živali običajno jedo skupaj in istočasno, mora biti za vsako žival na voljo neomejen dostop do krmišča ali napajalnika.
Privez: Živali na ekološki kmetiji ne smejo biti privezane, razen v določenih upravičenih primerih.
Amputacije: Posegi, kot so rezanje repov pri govedu, ovcah in prašičih, krajšanje kljunov ali peruti pri perutnini ipd., v ekološkem kmetovanju niso dovoljeni, razen v upravičenih primerih z odobritvijo organizacije za nadzor ekokmetovanja.
Zagotavljanje zdravja živali: Za zdravje živali lahko skrbimo predvsem s pomočjo selekcije odpornejših, robustnejših pasem ter z živalim prilagojeno rejo in krmo. Če se vseeno pojavijo zdravstvene težave, moramo nemudoma ukrepati, da bolezen ozdravimo oz. živalim olajšamo bolečino.
Za ta namen ekološki kmetje dajejo prednost postopkom naravnega zdravljenja, še zlasti homeopatiji. Da preprečimo nepotrebno trpljenje živali, so v primerih, ko omenjeni ukrepi ne zadostujejo, na osnovi diagnoze živinozdravnika dovoljena tudi običajna zdravila. Ekološki kmet mora vsa zdravljenja skrbno zapisovati.