|
Slovar
A
B
C Č
D
E F
G H
I
J K
L M
N
O P
R S
Š T
U
V
Z Ž
absorpcija
– sprejem snovi, običajno hranil, vode ali svetlobe v celice ali
tkiva.
Adaptacija –
sprememba organizma, ki je posledica dejavnosti naravnega izbora
na spremembo, tako da je organizem bolje prilagojen za obstoj v
tem okolju.
aeracija
(zračenje) tal
– postopek, s katerim zrak v tleh zamenjamo z atmosferskim
zrakom. V dobro prezračenih tleh je zrak v tleh po sestavi
podoben atmosferi nad tlemi. Slabo prezračena tla običajno
vsebujejo precej višji delež ogljikovega dioksida in ustrezno
nižji odstotek kisika kot atmosfera. Stopnja prezračenosti je v
veliki meri odvisna od volumna in povezanosti (zveznosti) por v
tleh.
Agenda
21 –
eden od več dokumentov, ki so nastali na osnovi Svetovnega vrha
o okolju v Riu de Janeiru junija
1992. Posvečeni so najpomembnejšim vprašanjem
okolja in razvoja, vključno z revščino in življenjskim
standardom.
agroekosistem
–
kmetijski ekosistem, npr. posevek žit.
agroklimatska regija –
identifikacija regije na osnovi homogenih klimatskih in fizičnih
značilnosti ter vrst kmetijskih rastlin; uporabljamo jo za
določanje koledarjev za kmetijske rastline, napovedovanje
količin pridelkov in izvajanje ocen suše.
albedo
– razmerje med izhajajočim sončnim sevanjem, ki jih odbija objekt, in
vstopajočim sončnim sevanjem, ki pada na isti objekt.
alternativna
energija –
energija, ki je ne pridobivamo iz fosilnih goriv, temveč iz
drugih virov (sončna, vetrna, vodna, geotermalna energija ter
energija iz biomase).
alternativne
kulture –
med alternativne kulture uvrščamo predvsem nekatera žita in
žitom podobne kulture, zrnate stročnice, oljnice, industrijske
rastline in rastline za pridobivanje vlaken.
alternativno
kmetijstvo –
kmetijstvo, ki
se razlikuje od konvencionalnega (običajnega) po sistematičnem
pristopu, čigar namen je zmanjšanje kmetijskega onesnaževanja,
izboljšanje trajnostnosti ter učinkovitosti in rentabilnosti. V
splošnem alternativno kmetijstvo poudarja prakse upravljanja, ki
uporabljajo naravne procese (kot je kroženje hranil, vezava
dušika, odnosi med škodljivci in njihovimi naravnimi
sovražniki), izboljšuje prilagajanje vzorcev pridelave in
kmetijskih praks na eni strani ter proizvodnega potenciala in
fizičnih značilnosti tal na drugi. Primeri alternativnega
kmetijstva obsegajo uporabo kolobarjenja, živalska in zelena
gnojila, sisteme obdelovanja, ki ohranjajo tla in vodo.
Osredotoča se na tiste kmetijske prakse, ki segajo onkraj
tradicionalnega ali običajnega kmetijstva, čeprav ne
izključujejo tistih praks iz le-teh, ki so v skladu s sistemom
kot celoto. Po nekaterih avtorjih (npr. M. Altieri) je
alternativno kmetijstvo v resnici ekološko kmetijstvo (gl. tam),
torej ne uporablja sintetičnih gnojil in pesticidov, po drugih
pa jih uporablja zelo selektivno. Zato izraz alternativno
kmetijstvo v resnici ni dovolj natančno definiran, saj zanj
najdemo različne interpretacije, za razliko od ekološkega
kmetijstva, ki je v vseh bistvenih značilnostih opredeljeno z
zakonodajo in zasebnimi standardi na nacionalnih ravneh
(številne države po vsem svetu), kot tudi na nadnacionalnih (EU,
Prehranski kodeks FAO, idr.).
antropocentrična etika –
prepričanje,
da so pomembni samo ljudje in da okolje obstaja samo zaradi
človekovih koristi, medtem ko narava nima nobenih pravic.
bioakumulacija –
akumulacija škodljivih snovi (polutantov) v organizmu; včasih
imenovana tudi biokoncentracija.
biodegradacija –
postopek razgradnje snovi z biotičnimi sredstvi (npr.
bakterijami).
biomagnifikacija
– kopičenje snovi, ki obstaja v abiotičnem okolju, v organizmih
v prehranski verigi, tako da vsak naslednji vnos s hrano poveča
količino te snovi glede na težo organizma.
biomasa –
splošen izraz za katerokoli živo snov, ki jo lahko spremenimo v
uporabno energijo s pomočjo bioloških ali kemičnih procesov.
Vključuje kmetijske kulture in njihove ostanke, živalske
odpadke, les, ostanke lesa in trave ter komunalne odpadke.
biotehnologija
-
uporaba
mikroorganizmov, živih rastlinskih ali živalskih celic ali
njihovih delov za ustvarjanje novih proizvodov ali za izvajanje
bioloških procesov, katerih namen je gensko spreminjanje.
biotični
nadzor –
nadzor nad za kmetijsko pridelavo škodljivimi organizmi
(povzročitelji rastlinskih in živalskih bolezni ter škodljivci
in pleveli) s pomočjo drugih
izbranih organizmov. Sem sodi uporaba plenilcev, zajedavcev,
povzročiteljev bolezni ali sproščanje steriliziranih osebkov.
Biotične metode nadzora so običajne v ekološki pridelavi, poleg
tega pa so lahko pomembne alternativne ali dopolnilne metode v
integrirani ali konvencionalni pridelavi, kjer lahko nadomeščajo
okoljsko in zdravstveno sporne kemične metode.
biotska
raznovrstnost –
v splošnem je to raznolikost in pestrost med rastlinami, živalmi
in mikroorganizmi, in med njihovimi ekosistemi. Ima tri ravni:
raznovrstnost ekosistemov, raznovrstnost vrst ter genska
raznovrstnost (znotraj iste vrste). Koncept ohranjanja
raznovrstnosti predpostavlja, da bi morala civilizacija
ohranjati največje možno število obstoječih vrst, tudi zato, da
je na voljo genska zaloga, iz katerega bomo v prihodnosti črpali
koristne ali zanimive značilnosti. Genska raznovrstnost
zagotavlja vire za gensko odpornost na škodljivce in bolezni. V
kmetijstvu je biotska raznovrstnost pridelovalni sistem, za
katerega je značilna prisotnost mnogih rastlinskih in živalskih
vrst, v nasprotju z gensko specializacijo v monokulturah.
degradacija –
posledica onesnaženja ali okoljskega preperevanja, ki lahko
negativno vpliva na ekološko ravnotežje, kakovost življenja,
zdravje ljudi ter zgodovinsko in kulturno dediščino ter estetske
vrednote.
degradacija okolja –
izčrpanje ali uničenje potencialno obnovljivega vira, kot so
npr. tla.
dezertifikacija -
proces širjenja ali oblikovanja puščav, ki je lahko posledica
klimatskih sprememb (npr. premikov v lokaciji velikih
planetarnih sistemov zračnega tlaka in vetra), slabe prakse rabe
tal (npr. pretirana paša), ali določenih kompleksnih
součinkovanj teh dejavnikov (t.j. pretirana paša, ki spremeni
albedo in spodbuja klimatske spremembe v obliki povečane suše).
donos /
pridelek –
število ton
(ali deciton) pridelka, ki jih kmet pridela na hektar.
dušikov krog –
opis ravnotežja, sprememb in narave dušika – vsebuje sestavine,
ki krožijo med atmosfero, tlemi in živo snovjo. Za rastline je
bistven in ključen del dušikovega kroga vezava dušika s pomočjo
talnih bakterij, ki nadoknadi dušik in ga daje neposredno na
razpolago za asimilacijo s strani rastlin.
edafologija –
znanost, ki se ukvarja z vplivom tal na živa bitja, še posebno
rastlin, vključno s človekovo rabo tal za gojenje rastlin.
ekologija –
znanost, ki preučuje odnose med organizmi in njihovim okoljem.
ekološko kmetijstvo
–
kmetijski sistem, najbolj znan po tem, da izključuje uporabo
sintetičnih gnojil, pesticidov in drugih kemikalij. Ekološki
kmetijski sistemi v največji možni meri temeljijo na
kolobarjenju, uporabi žetvenih preostankov, živalskih gnojilih,
stročnicah, zelenih gnojilih, organskih odpadkih, mehanični
obdelavi - vključno z obdelavo za zatiranje plevelov, ter
biotičnem nadzoru škodljivcev, namen pa je ohranjanje
rodovitnosti tal, oskrba rastlin s hranili in nadzorovanje
plevelov, škodljivcev ter bolezni. Izrazi ekološka živila
(ekoživila), ekološki pridelki in ekološka krma so zaščiteni z
zakonodajo ter označujejo živila, pridelke in krmo, pridelane v
skladu z Uredbo Sveta (EGS)
2092/91 oziroma v Sloveniji tudi
slovenskega Pravilnika o ekološki pridelavi in predelavi
kmetijskih pridelkov in živil (Uradni list
31/01).
ekosistem –
živa skupnost narave, ki obsega favno in floro skupaj s kemičnim
in fizičnim okoljem, s katerim stopajo v odnose. Ekosistemi se
močno razlikujejo po velikosti in značilnostih. Ekosistem je
lahko mlaka, polje, sadovnjak ali gozd; je tudi enota za
biološki študij, prav tako pa je lahko enota za upravljanje.
ekoživila –
živila, ki jih pridelamo s pomočjo ekološkega kmetijstva in so
bila predelana v skladu z ekološko predelavo oziroma izdelavo,
kot jo določajo in/ali preverjajo številne zasebne in državne
organizacije za certifikacijo (gl. tudi: ekološko kmetijstvo).
ekstenzivna
paša –
način paše, pri katerem uporabljamo razmeroma velike površine na
žival in razmeroma nizko raven dela ali virov.
emisija –
odpadki,
sproščeni ali oddani v okolje. Izraz splošno uporabljamo v zvezi
z izpuščanjem plinov in delcev v ozračje, t.j. zračnih
polutantov, in ga uporabljamo tudi v zvezi z delci ali energijo,
sproščenimi radioaktivno. Včasih izraz uporabljamo v širokem
smislu, v zvezi z kakršnimkoli izpuščanjem oziroma odlaganjem
polutantov.
evtrofičen –
ki ima optimalne (ali skoraj optimalne) koncentracije hranil za
rast rastlin in živali. Uporabljamo ga za opis raztopin hranil
ali tal.
gnojilo –
katerikoli organski ali anorganski material naravnega ali
sintetičnega porekla, ki ga dodajamo tlom, da jih oskrbujemo z
določenimi snovmi oziroma elementi, npr. dušik.
gojenje vmesnih posevkov
—
je gojenje
dveh ali več kmetijskih kultur v neposredni bližini, da
spodbujamo medsebojno vplivanje med njimi.
§
gojenje vmesnih posevkov v vrstah
—
gojenje dveh ali več kmetijskih kultur hkrati, pri čemer je
najmanj ena posajena v vrste.
§
gojenje vmesnih posevkov v pasovih
—
gojenje dveh ali več kmetijskih kultur skupaj v pasovih, ki so
dovolj široki, da omogočajo ločeno pridelovanje s pomočjo
strojev, a dovolj blizu, da omogočajo medsebojne vplive med
posevki.
§
gojenje mešanih posevkov
—
gojenje dveh ali več kmetijskih kultur skupaj brez
sejanja/sajenja v določene vrste.
§
dosejavanje (dosajanje)
—
sejanje / sajenje druge kulture v že obstoječo vrsto kulture v
času, ko je že rastoča kultura v fazi reprodukcije, toda še pred
spravilom.
gomila –
kup oziroma najdišče, ki vsebuje školjke, živalske kosti in
druge predmete, ki nakazujejo, da gre za lokacijo človeškega
naselja.
gozdna krajina
–
tla oziroma krajina, v kateri med rastlinstvom prevladuje gozd,
ali, če dreves ni, so v/na tleh oziroma krajini prisotne sledi
prejšnjega gozda in ta ni bil spremenjen v drugo rastlinje.
integrirani
program upravljanja kmetij
–
program, čigar cilj je pomoč pridelovalcem pri uvajanju
kolobarja z namenom ohranjanja naravnih virov z varovanjem
temeljnih površin.
integrirano
varstvo rastlin –
program, čigar
cilj je zmanjšanje uporabe pesticidov s poučevanjem kmetov za
uporabo različnih alternativnih tehnik nadzora škodljivcev ob
uporabi naravne smrtnosti škodljivcev. Te tehnike vključujejo
biotični nadzor, gensko odpornost, obdelovanje, rez in druge.
Pesticide naj bi uporabljali le takrat, ko preventivne prakse ne
zadostujejo za preprečitev škode, katere vrednost bi presegla
stroške kemičnega nadzora.
intenzivna
paša –
upravljanje
paše, s katerim si prizadevamo povečati proizvodnjo ali rabo na
enoto površine ali na žival s pomočjo relativnega povečanja
obremenitve z živalmi, uporabe krme, dela, virov ali kapitala.
Intenzivna paša ni isto kot menjalna (rotacijska) paša.
Upravljanje paše lahko intenziviramo z uvedbo ene ali več pašnih
metod, ki uporabljajo razmeroma večjo količino dela ali virov
kapitala.
intenzivno kmetijstvo –
sistem doseganja čim višjih pridelkov s pomočjo kemikalij in
strojev.
izčrpavanje virov –
uporaba virov v nenadomestljivih količinah.
izpiranje –
proces, v katerem se kemikalije raztapljajo in premeščajo skozi
tla s pomočjo pronicajoče vode. Pesticidi in hranila iz
sintetičnih ali organskih gnojil se lahko spirajo s polj,
področij razlivanja ali raztresanja ipd. in na ta način pridejo
v površinske vode, talno vodo ali tla. Izpiranje iz
koncentriranih virov, kot so odlagališča odpadkov in območja
natovarjanja, kjer lahko pride do raztresanja, lahko preprečimo
s tlakovanjem ali oblaganjem s plastjo razmeroma nepropustnega
materiala, ki je namenjen zadrževanju spranih tekočin ali
izcedkov v bazenu za obdelavo le-teh, odlagališču, ali območju
za odlaganje odpadkov. Izolacijski materiali so npr. umetne mase
ali zbita glina.
kakovost
(zdravje) tal –
kakovost tal obsega upoštevanje ukrepov tako v zvezi z njihovo
rodovitnostjo (za pridelovanje rastlin) kot tudi okoljske
dejavnike.
kisla tla –
tla s pH manj od 7,0.
kmetijski
inputi (vložki) –
viri, ki jih uporabljamo v pridelavi na kmetiji, kot so oprema,
krma, semena, energija, kemikalije. Večina kmetijskih vložkov
povzroča občutljivost stroškov pridelave na gospodarske razmere
izven kmetije. Cene kmetijskih vložkov so postopoma naraščale v
razmerju do cen pridelkov in ustvarile to, kar danes v
kmetijstvu imenujemo "cenovne škarje". Odnos med cenami vložkov
in cenami za pridelke je ovrednoten v razmerju enakosti.
kmetijski
sistem –
zbir komponent, ki jih združuje določena oblika medsebojnega
vplivanja in medsebojne odvisnosti in ki deluje v okviru
določenih meja, da doseže določen kmetijski cilj.
kmetijsko
gospodarstvo –
gospodarski sistem, ki temelji predvsem na kmetijstvu oz.
rastlinski pridelavi.
kmetijsko
onesnaževanje –
odpadki, emisije in odplake, ki izvirajo iz kmetijskih
dejavnosti. Vzroki vključujejo odtekanje in izpiranje pesticidov
in gnojil; odnašanje (pri škropljenju) in izhlapevanje
pesticidov; erozijo in prah pri obdelovanju; ter neustrezno
odstranjevanje živalskega gnoja. Del kmetijskega onesnaževanja
je točkoven, veliko večji del pa je razpršen, kar pomeni, da
izhaja iz razpršenih virov, npr. odpihovanja prahu ali hranil,
ki se izpirajo z njiv.
kmetijsko-gozdarski sistem
(angl.:
agroforestry) – sistem rabe tal oziroma krajine, v katerem
gojimo lesne trajnice za pridelavo lesa skupaj s kmetijskimi
rastlinami, skupaj z rejo živali ali brez nje.
kolobar –
gojenje različnih poljščin oz. kmetijskih rastlin na isti
površini v ponavljajočem se zaporedju, za razliko od
monokulturnega pridelovanja. Kolobar je običajno namenjen
nadomeščanju porabljene rodovitnosti tal in zmanjševanju
populacij škodljivcev oz. povzročiteljev bolezni, da bi povečali
potencial za visoko raven produktivnosti v naslednjih letih.
kompostiranje
–
nadzorovana biotična razgradnja organskega materiala, kot so
živalska gnojila, preostanki kmetijskih rastlin ali mulj
čistilnih naprav, v prisotnosti zraka, pri čemer se oblikuje
humusu podoben material. Nadzorovane metode kompostiranja
vključujejo mehanično mešanje in zračenje, prezračevanje
materiala s spuščanjem le-tega skozi navpične serije
prezračevanih komor, ali pa z oblikovanjem komposta v kupe na
prostem in z rednim mešanjem ali obračanjem.
konferenca v
Riu –
Konferenca Združenih narodov o okolju in razvoju, ki je potekala
v Riu de Janeiru, Brazilija, v juniju
1992.
konvencionalna
obdelava –
postopki obdelovanja, pri katerih tla večkrat orjemo, da bi
ustvarili setvišče, ki je čvrsto, grudičasto in ne prašnato ali
grudasto, in je ustrezno vlažno.
konvencionalno
kmetijstvo –
izraz, ki ga uporabljamo za opisovanje nasprotja med običajnimi
(konvencionalnimi) ali tradicionalnimi kmetijskimi praksami, za
katere je značilno veliko zanašanje na kemična in energijska
vlaganja, ki so značilna za velike, mehanizirane kmetije, ter
ekološkim kmetijstvom, pa tudi t.i. alternativnimi in
trajnostnimi kmetijskimi praksami.
krajina
– vsak dinamičen zbir živih ali neživih dejavnikov in elementov,
ki izolirano ali prek medsebojnega vplivanja na določenem mestu
oblikujejo vidno uspevanje.
monokultura –
gojenje ene same vrste kmetijske rastline, običajno na veliki
površini in za komercialne namene.
najboljše
kmetijske prakse –
prakse ohranjanja ali kombinacije praks, namenjenih ohranjanju
kmetijske produktivnosti ob hkratnem zmanjševanju točkovnega in
razpršenega onesnaževanja.
namakanje –
uporaba vode (ali odpadne vode) za dovajanje vode (in včasih
hranil) za potrebe rastlin. Tehnike namakanja obsegajo namakanje
v brazde, pršenje, kapljično namakanje in poplavljanje.
naravni viri –
snovi in procesi, ki jih ljudje uporabljamo, ne moremo pa jih
ustvariti.
neobnovljiv
vir –
vir, ki ga ni mogoče znova napolniti/nadomestiti.
netočkovni vir (onesnaževanja) –
razpršen vir onesnaževanja vode, ki se ne izteka iz točkovnega
vira ali cevi, temveč prosto teče po nezavarovanih naravnih ali
narejenih površinah, kot so preorana polja, pašniki, gradbišča
in parkirišča.
nosilna
kapaciteta –
največja
populacija nekega organizma, ki ga določeno okolje lahko
prenese. Predpostavlja nenehen donos brez okoljske škode.
Okoljski potencial lahko izboljšamo s človeškim posegom (npr. z
gnojenjem opustelih tal in ponovnim zasejanjem s hranljivim
travinjem).
obdelovalna
zemljišča –
tla, namenjena
pridelovanju kmetijskih rastlin. Lahko jih uporabljamo tudi za
pridelovanje krmnih rastlin.
odpadek –
vsaka snov, trdna, tekoča ali plinska, ki je za organizem ali
sistem, ki jo proizvede, neuporabna. Z recikliranjem (ponovno
uporabo) pa odpadek spremenimo v koristno snov (gl. ravnanje
z odpadki).
odpornost (rezistenca) na pesticide –
položaj, ko nek določen pesticid ne deluje na bolezni ali
škodljivce.
ogljikov krog
–
vsi deli (zaloge) in tokovi ogljika. Ta krog si običajno
predstavljamo kot štiri glavne zbiralnike ogljika, ki so
povezani med seboj s potmi izmenjave. Ti zbiralniki so
atmosfera, zemeljska biosfera (običajno vključuje sladkovodne
sisteme), oceane, ter usedline (vključno s fosilnimi gorivi).
Letna gibanja ogljika, izmenjave ogljika med zbiralniki
kemičnih, fizičnih, geoloških in bioloških procesov. Ocean
vsebuje največjo zalogo ogljika v bližini površine Zemlje, toda
večina te zaloge ni vključena v hitro izmenjavo z atmosfero.
ohranjanje –
upravljanje človeških in naravnih virov, da bi zagotovili
največje možne koristi v dolgem časovnem obdobju. V kmetijstvu
ohranjanje pomeni prilagajanje vzorcev pridelovanja in
produktivnega potenciala ter fizičnih omejitev kmetijskih
zemljišč, da bi zagotovili dolgoročno trajnostnost rentabilnosti
pridelave. Prakse ohranjanja se osredotočajo na ohranjanje tal,
vode, energije in biotskih virov. Tipični primeri ohranjevalnih
praks so obdelovanje oziroma kmetovanje po plastnicah,
kmetovanje brez obdelovanja tal ter biotičen nadzor škodljivcev.
ohranjanje tal
–
varstvo tal s pomočjo pazljivega upravljanja, da preprečimo
fizično izgubo zaradi erozije in da se izognemo kemičnemu
poslabšanju (t.j. da ohranimo rodovitnost tal).
ohranjevalna
obdelava –
praksa
zmanjševanja ali opuščanja obdelovanja tal in puščanja žetvenih
preostankov na tleh, da preprečujemo erozijo. Vsak sistem
obdelovanja in sajenja, ki pušča vsaj
30% površine tal pokrite s
preostanki. Ohranjevalna obdelava ohranja tla pokrita in manj
moti tla kot običajna pridelava ter s tem zmanjšuje izgube tal
in rabo energije, ob hkratnem vzdrževanju količin pridelkov in
kakovosti. Tehnike ohranjevalne obdelave vključujejo minimalno
obdelavo, obdelavo z zastiranjem tal, obdelavo po grebenih in
neobdelovanje.
okolje –
celoten nabor zunanjih pogojev, fizičnih in biotičnih, v katerih
oragnizem živi. Okolje obsega socialne, kulturne in (za ljudi)
gospodarske in politične razsežnosti, kot tudi bolj splošno
znane značilnosti, kot so tla, podnebje in oskrba s hrano.
okoljska
znanost –
študij okolja. To lahko razlagamo razmeroma strogo kot fizično
okolje, lahko pa vključuje tudi biotično okolje nekega živega
bitja; ali, v svojem najširšem smislu, lahko upošteva tudi
socialne, kulturne in druge vidike okolja.
onesnaževanje
– neposredno ali posredno razpadanje naravnih, kemičnih ali
biotičnih kakovosti katerekoli sestavine v okolju, na način, ki
škoduje zdravju, varnosti ali razvoju kateregakoli živega bitja.
Onesnaževanje je težava, ko se polutanti sproščajo v količinah,
večjih od tistih, ki se lahko reciklirajo, absorbirajo ali kako
drugače pretvorijo v nenevarne. Ppogosto so posledice
onesnaževanja najrazličnejše grožnje za ljudi in druga živa
bitja.
organski /
organska snov –
kemično je to
spojina ali molekula, ki vsebuje ogljik, vezan na vodik.
Organske spojine sestavljajo vsa živa bitja. Izraz "organski"
pogosto uporabljamo za razlikovanje "naravnih" proizvodov ali
procesov od "sintetičnih", ki jih izdela ali vodi človek.
Naravna gnojila so npr. živinski gnoj in naravni fosfati, za
razliko od gnojil, ki jih sintetizirajo iz kemičnih surovin.
Enako se tudi ekološko kmetijstvo (angl.: organic farming) in
ekološka živila (angl.: organic foods) nanašajo na gojenje
rastlin za prehrano brez uporabe sintetičnih kemičnih pesticidov
in gnojil; škodljivce in bolezni tu nadzorujemo s pomočjo
pridelovalnih tehnik in uporabo pesticidov iz naravnih virov
(npr. rotenona in piretra, oboje iz rastlin) in uporabljamo
naravna gnojila (npr. hlevski gnoj in kompost). Vrsta
potrošnikov, še posebej tistih, ki se ne želijo izpostavljati
tveganjem zaradi sintetičnih kemikalij, se raje odloča za
ekološka živila.
organsko gnojilo –
organska snov, ki jo dodamo tlom, da povečamo njihovo
rodovitnost in zvišamo pridelke, npr. gnojila, podorane rastline
(zeleno gnojenje) in kompost.
osuševanje –
izboljševanje pridelovalne zmožnosti kmetijskih tal z odvajanjem
presežne vode iz tal s pomočjo kanalov, drenažnih jaškov ali
podzemnih drenažnih cevi.
osuševati –
oblikovati kanale, npr. odprte jarke ali cevi, tako da odvečno
vodo lahko odvedemo površinsko ali s podzemnim tokom.
parazit (zajedavec) –
živo bitje, ki živi v ali na drugem organizmu in na njegov
račun.
pašna krajina
–
katerakoli porasla tla/krajina, kjer poteka paša ali se na njej
potencialno lahko pasejo živali.
pašna raba tal
–
upravljanje kompleksa tla-rastlina-žival za pašo z namenom
doseganja želenih ciljev. Definicijo lahko uporabljamo za
posebne vrste pašnih tal z zamenjavo za ustrezen izraz, kot je
"travinje" namesto "pašna tla".
pašne površine
–
površine, posvečene pridelovanju prvotne ali vpeljane krme,
prvenstveno s pašo.
pašni sistem –
opredeljena, integrirana kombinacija živali, rastlin, tal in
drugih okoljskih komponent in pašnih metod, s katerimi
upravljamo sistem, da dosežemo določene rezultate ali cilje.
pašnik –
območje krme, lahko ograjeno, na katerem se pasejo živali.
pesticid –
sredstvo (običajno kemikalija), ki uničuje ali zavira razvoj
škodljivcev oziroma bolezni. Pesticide razvrščamo glede na vrsto
nadloge, na katero učinkujejo: insekticidi (žuželke ipd.);
herbicidi (pleveli, trave, alge); fungicidi (plesni, glive,
ipd.); akaricidi (pršice, klopi); rodenticidi (glodalci);
moluskicidi (polži); nematocidi (ogorčice).
plevel –
rastlina, ki s človekovega vidika raste na napačnem mestu, na
zemlji ali v vodi; lahko se pojavi slučajno ali pa jo razširi
človek s svojo dejavnostjo; na obdelovanih tleh z gojenimi
rastlinami tekmuje za hranila, vodo, sončno svetlobo in druge
vire.
pokrovni
posevek –
strnjen posevek, posejan predvsem za kolobarjenje med glavnimi
kulturami, ali med drevesi v sadovnjaku ter trtami v vinogradu,
da tla zavarujemo pred erozijo in jih izboljšamo med gojenjem
glavnih kultur.
posevek v
vrstah –
vrste ali
grede so dovolj narazen, da je možna uporaba strojev za
obdelovanje med njimi.
potrebe po
gnojilih –
potrebna količina določenega rastlinskega hranila, poleg
količine, ki je dostopna v tleh, za ustrezno rast rastlin do
želenega optimuma.
predator
(plenilec)
– žival, ki
pleni druge živali kot vir hrane.
prehranska
veriga
– vrsta organizmov, prek katerih se prenaša energija, npr.
proizvajalec (rastlina)
®
potrošnik 1 (rastlinojeda žival)
®
potrošnik 2
(mesojeda žival)
®
razgrajevalec (mikroorganizem).
prenaseljenost –
več organizmov v populaciji, kot jim obstoječi viri lahko
omogočajo življenje.
pretirana paša –
rastlinska
paša živali, ki presega sposobnosti vegetacije za svojo obnovo
(regeneracijo).
pretirana poraba –
razmere, v katerih nekateri ljudje porabljajo vire na ravni, ki
presega njihove potrebe, pogosto na račun tistih, ki ne morejo
zadovoljiti svojih temeljnih potreb.
pridelovalni
stroški –
povprečni stroški na enoto (vključno s kupljenimi vložki in
drugimi stroški) za pridelavo kmetijskega pridelka.
produktivnost –
količina dejanske proizvodnje, proizvedena s pomočjo vlaganja
enot dela in kapitala.
rastna sezona
–
obdobje med
zadnjo spomladansko zmrzaljo in prvo jesensko slano, ki ga
običajno merimo v dneh. Razlikuje se za posamezne vrste (sorte)
rastlin, saj imajo te različne prage občutljivosti na zmrzal. Je
tudi pomemben podatek za opredeljevanje mokrišč.
ravnanje z
odpadki–
vrsta
dejavnosti, ki vključuje zbiranje, odbiranje, prevažanje,
predelavo, ponovno uporabo ali dokončno odložitev odpadnih snovi
v naravnih ali tehničnih odlagališčih, s ciljem varovanja
okolja.
razvoj –
pojem, ki se nanaša na obseg, v katerem družba zadovoljuje
potrebe svojih ljudi. Običajno ga opisujemo v gospodarskih
pojmih, vendar pa obsega tudi druge razsežnosti.
recikliranje
– v ravnanju z odpadki je ta izraz opredeljen kot ločevanje
določenega materiala od odpadkov (oziroma drugih materialov) in
postopek izdelovanja koristnih predmetov iz njega.
rodovitnost
tal –
stanje tal glede količine in dostopnosti elementov, potrebnih za
rast rastlin.
salinizacija –
proces, pri katerem se poveča vsebnost soli v tleh. Običajno jo
pripisujemo praksam namakanja; zaradi nje tla pogosto postanejo
neuporabna za pridelovanje rastlin.
stres –
fiziološko stanje, ki običajno vpliva na obnašanje; povzročijo
ga pretirani okoljski ali fiziološki pritiski.
stročnice –
skupina rastlin, ki vključuje številne dragocene prehranske in
krmne rastline, kot so grah, fižol, bob, soja, čičerika,
arašidi, detelje in lucerna. Zanje je značilno, da lahko vežejo
dušik iz zraka in ga preoblikujejo v dušik v tleh.
struktura tal
–
združevanje posameznih delcev tal v sekundarne enote agregatov;
to združevanje je kot notranja zgradba tal.
škodljivec –
organizem, ki je škodljiv za kmetijsko pridelavo.
talna voda –
voda iz vodnjakov in talnih vodonosnikov. Približno
95% pitne vode, ki jo uporabljamo na
podeželskih območjih, izvira iz talne vode. Ker le-to
uporabljamo za pitje, je vse pomembnejše vprašanje onesnaževanja
zaradi izpiranja kmetijskih in industrijskih polutantov ali
pronicanja iz skladiščnih rezervoarjev v tleh.
talni profil –
navpičen prerez skozi vse sestavne horizonte tal, od površine do
razmeroma nespremenjene matične podlage.
tla
– naravni, nezdruženi mineralni in organski material, ki se
pojavlja na površju zemlje; je medij za rast rastlin.
točkovni vir
(onesnaževanja) –
jasen, omejen in nepovezan vir onesnaževanja, ki vključuje (toda
ni omejen na) cevi, jarke, kanale, tunele, jezove, kontejnerje,
koncentrirano intenzivno živinorejo…, iz katerih izhajajo (ali
lahko izhajajo) polutanti. Ta izraz ne vključuje povratnega toka
iz namakanja v kmetijstvu.
trajnostni razvoj –
je takšen
razvoj ali napredek, ki zadovoljuje potrebe sedanjih generacij,
ne da bi ogrožal možnosti prihodnjih generacij za zadovoljevanje
njihovih potreb. Za to je potrebno, da enakovredno upoštevamo
gospodarske, okoljske in družbene vidike razvoja. V kmetijstvu
to med drugim pomeni, da v največji možni meri ohranjamo
neobnovljive naravne vire, predvsem z zagotavljanjem ustreznega
kroženja snovi in energije (npr. ni "odpadkov", temveč vse
"odpadne" snovi ponovno vključimo v sistem: preostanki rastlin,
živinska gnojila…), ter da v okolje ne vnašamo škodljivih snovi,
ki jih narava ne more nevtralizirati in zato škodujejo zdravju
ljudi in drugih živih bitij (npr. kemični pesticidi, prevelike
količine sintetičnih mineralnih gnojil).
trajnostno kmetijstvo –
pojem označuje
celovit sistem
praks rastlinske pridelave in živinoreje, ki so prilagojene
razmeram posameznih lokacij in ki na dolgi rok:
-
zadovoljujejo človeške potrebe po hrani in vlaknih;
-
izboljšujejo okoljsko kakovost in bazo naravnih virov, od
katerih je odvisno kmetijsko gospodarstvo;
-
kar najbolj učinkovito uporabljajo neobnovljive naravne vire in
vire kmetije, ter – kjer je to ustrezno – povezujejo naravne
biotične cikle in nadzor;
-
ohranjajo gospodarsko sposobnost kmetije;
-
izboljšujejo kakovost življenja kmetov in družbe kot celote.
Idealu trajnostnega kmetijstva se v praksi najbolj približuje
ekološko kmetijstvo.
učinek tople
grede –
proces, ki opisuje velike spremembe v kemiji ozračja Zemlje, ki
lahko spodbujajo naravni proces segrevanja našga planeta in
zviševanja temperatur. Če se učinek krepi in se povprečne
temperature na Zemlji zvišujejo, postaja ogroženo vedno večje
število rastlinskih in živalskih vrst oziroma jim grozi
izumrtje. Določene plinske sestavine ozračja, ki jih imenujemo
toplogredni plini, prepuščajo vidni del sončnega sevanja,
vpijajo pa določene spektralne pasove toplotnega sevanja, ki jih
oddaja Zemlja. Teorija pravi, da teren vpija sevanje, se
segreva, in oddaja toplotno sevanje daljših valovnih dolžin, ki
mu pas ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov
preprečuje, da bi ušlo v vesolje. Posledica je segrevanje
podnebja. Ker podnebni in oceanski tokovi igrajo osrednjo vlogo
v podnebju Zemlje, je izboljševanje našega znanja o njihovih
medsebojnih vplivih vedno pomembnejše.
učinkovitost –
količina
proizvoda na enoto vložkov energije, dela ali materiala.
upravljanje
namakanja –
omejevanje namakanja na osnovi kapacitete tal za zadrževanje
vode ter potreb rastlin. Vodo uporabljamo v takšnih odmerkih in
na tak način, da jo rastline lahko učinkovito uporabljajo in da
čim bolj zmanjšamo porabo virov. Učinkovitost namakanja je
razmerje med količino vode, shranjeno v koreninskem območju
rastlin, v primerjavi s količino vode, uporabljene za namakanje.
Ohranjanje vode je postalo pomembnejše, ker so narasli tako
stroški kot potrebe po vodi za naravna območja in urbano rabo.
upravljanje
paše –
upravljanje paše živali z namenom doseganja želenega cilja.
upravljanje s
tlemi
– vrsta praks
in postopkov v zvezi s tlemi, ki pomaga pri pridelovanju
rastlin; običajno jih načrtujemo tako, da omogočajo stalen
pridelek (tudi) v prihodnosti.
upravljanje
tveganja –
proces odločanja o tem, ali se bomo lotili upravljanja
določenega tveganja, in na kakšen način. Javno upravljanje s
tveganji zahteva upoštevanje pravnih, gospodarskih in vedenjskih
dejavnikov, kot tudi okoljskih in zdravstvenih učinkov vsake
možnosti upravljanja. Upravljanje lahko vključuje odzive v
obliki predpisov in brez njih. Na primer, opisovanje tveganja za
kmete oz. kmetijske delavce pri vstopu na polje po škropljenju
določenega pesticida je ocenjevanje tveganja; razglasitev
standardov za ponoven vstop na poškropljeno polje pa je
upravljanje tveganja.
urbana
zemljišča –
območja, ki jih je urbana raba ali stavbe oz. infrastruktura
tako spremenila, da tal ni mogoče več identificirati.
vetrna erozija
–
prenašanje in odlaganje rahle vrhnjice tal s pomočjo vetra, še
posebej v peščenih viharjih v suhih ali polsuhih območjih, kjer
je varovalna plast rastlinja nezadostna ali pa je bila
odstranjena; izsušitev in brušenje tal zaradi vetra.
vetrobran
–
ovira, ki jo sestavljajo posajena drevesa in grmi z namenom
zmanjšati hitrost vetrov; vetrobrani lahko zmanjšujejo vetrno
erozijo ali izhlapevanje vode iz zbirališč.
vezava dušika
–
proces oblikovanja dušikovih spojin s kombiniranjem dušika iz
zraka z drugimi snovmi. Edini organizmi, ki lahko uporabljajo
dušik v plinski obliki, da tvorijo organske molekule, so
nekatere bakterije. Večina bakterij, ki vežejo dušik, živi v
tleh ali vodi, nekatere vrste pa živijo v gomoljčkih na
koreninah stročnic, kot so lucerna, grah, fižol in detelje.
viri –
stvari, ki jih ljudje črpajo iz biosfere za zadovoljevanje
svojih osnovnih potreb.
vmesni posevki
–
posevki s kratko rastno dobo med dvema glavnima posevkoma v
kolobarju, npr. gojenje gorjušice pred ali po žitih.
zelena
revolucija –
proces (z začetkom sredi
20. stoletja) povečevanja količin pridelkov s
pomočjo uporabe novih sort rastlin, namakanja, gnojenja,
sintetičnih gnojil in pesticidov ter mehanizacije, ki je uspel
pri povečanju donosov, vendar pa je imel (in še ima) škodljive
posledice za zdravje okolja in ljudi.
zeleno gnojilo –
še zelen rastlinski material, ki ga vdelamo v tla, da jih
izboljšamo.
žetveni
preostanki –
deli rastlin, kot so npr. koruzna stebla, ki jih po spravilu
pustimo na polju. Pri kmetih, ki uporabljajo ohranjevalno
obdelavo pri izvajanju svojega ohranjevalnega načrta, da bi
izpolnili zahteve glede ohranjanja, žetvene preostanke merijo.
Ti kmetje morajo za izpolnjevanje zahtev ohranjati minimalno
raven žetvenih preostankov.
"živa" tla –
zdrava tla, ki vsebujejo žive organizme. Ti organizmi (biota) so
pomembni za zdravje tal; gram zdravih tal lahko vsebuje več
milijonov mikroorganizmov. Rodovitna tla so sestavljena iz
mineralnih delcev, organske snovi v obliki razpadajočih delov
rastlin in živali, ter odpadnih produktov živih bitij, pa tudi
stotin milijonov mikroorganizmov in drugih živih bitij (npr.
ogorčic, členonožcev, črvov). |
