|
8
Kmetijsko okoljska zakonodaja v EU
8.1
Kmetijsko okoljski ukrepi
Na koncu
80. let
20. stol. so v kmetijsko politiko EU uvedli
kmetijsko okoljske programe kot ukrep za podporo določenim
kmetijskim praksam, ki prispevajo k varstvu okolja in ohranjanju
podeželja. Z reformo skupne kmetijske politike EU v l.
1992 je sprejem in izvajanje
kmetijsko okoljskih programov postalo obvezno za vse države
članice, in sicer v okviru programov razvoja kmetijstva. SKP iz
l. 2003 ohranja obvezni značaj kmetijsko
okoljskih programov za države članice, medtem ko so ti za kmete
še naprej prostovoljni. Poleg tega so najvišji delež
sofinanciranja EU s 60% na določenih območjih povečali
na do 85%.
Kmetje se za
čas najmanj 5
let obvežejo, da bodo izvajali različne okolju prijazne prakse,
ki presegajo običajne kmetijske prakse. Ob tem upoštevajo
dodatne izgube dohodka zaradi spremenjenega načina
gospodarjenja, za kar so kmetje upravičeni do kmetijsko
okoljskih plačil.
Primeri obvez
na nacionalni oziroma regionalni ravni držav članic so
naslednji:
·
Gospodarjenje na ekstenzivnih pašnikih.
·
Ekološko kmetijstvo
(http://europa.eu.int/comm/agriculture/qual/organic/index_el.htm).
·
Ohranjanje krajin in zgodovinskih značilnosti, kot so gozdovi,
jarki, žive meje.
·
Ohranjanje dragocenih habitatov in biotske raznovrstnosti, ki
jih spremlja.
Več kot
tretjina sredstev Skupnosti za razvoj EKUJS (Evropski kmetijski
usmerjevalni in jamstveni sklad) je bila namenjenih izvajanju
kmetijsko okoljskih ukrepov (povprečni delež za obdobje
2000-2002).
V celotni EU je odstotek kmetijskih zemljišč, na katerih
izvajajo kmetijsko okoljske ukrepe, s
15% v l.
1998 narasel na
27% v
2001. Podatki za l.
2001 vključujejo nove pogodbe,
sklenjene v l. 2000
in 2001,
ko je veljala uredba
1257/1999, in pokrivajo
16 milijonov hektarov in obvez, ki
temeljijo na prejšnji uredbi (ΕΚ)2078/92, ki znašajo
18 milijonov hektarov. Dodatno je
bilo v l. 2001
podpisanih 8422
kmetijsko okoljskih pogodb za podporo reji določenih živalskih
vrst, ki jim grozi izumrtje, za skupaj
60.568
živali.
Rezultati
izvajanja programov so pozitivni in kažejo, da se zaradi
izvajanja kmetijsko okoljskih programov koristi za okolje
bistveno povečajo.
Še posebej
velja naslednje:
Veliko
projektov za omejevanje uporabe kemikalij v kmetijstvu je
pripomoglo k zmanjšanju rabe dušikovih gnojil in uveljavljanju
boljših pridelovalnih metod. Projekti, namenjeni ohranjanju in
izboljševanju krajine, so prav tako dali pozitivne rezultate.
Nadalje se je v določenih primerih izboljšal dohodek kmetov na
območjih z omejenimi dejavniki za kmetovanje. Kljub temu so bili
dohodkovni rezultati na območjih z intenzivnim kmetovanjem
razmeroma zanemarljivi.
Izvajanje
kmetijsko okoljskih ukrepov je povzročilo spremembe v odnosu
kmetov, pa tudi v osveščenosti javnosti. Poročila EU o ocenah
izvajanja ukrepov kažejo tudi, da so stroški izvajanja razmeroma
skromni v primerjavi z okoljskimi koristmi. Končno je pomemben
uspeh izvajanja kmetijsko okoljskih ukrepov tudi oblikovanje
sistema ocenjevanja, s pomočjo katerega program spremljajo,
ocenjujejo in komentirajo, da bi lahko odpravljali vrzeli med
cilji in rezultati.
8.2
Akcijski načrt
2000 – navzkrižna skladnost
Načelo, v
skladu s katerim morajo kmetje izpolnjevati zahteve na področju
varstva okolja in drugih ustreznih predpisov kot pogoj za to, da
imajo dostop do tržnih podpor, je bilo vgrajeno v reformo v
okviru
Akcijskega
načrta 2000. Reforma SKP iz l.
2003 je bolj poudarila
navzkrižno
skladnost,
ki je postala obvezna.
Reforma SKP z
Akcijskim načrtom
2000
je zahtevala, da države članice uvedejo okoljske ukrepe, ki jih
smatrajo za potrebne, pri čemer upoštevajo zemljišča v rabi ali
relativno proizvodnjo. Države članice imajo tri različne izbire
za izpolnitev te obveze:
·
kmetijsko okoljske obveze;
·
opredelitev splošno obveznih okoljskih zahtev (na osnovi
okoljske zakonodaje), in
·
opredelitev posebnih okoljskih prototipov.
Začenši z l.
2005
bodo morali vsi kmetje, ki bodo uveljavljali kmetijska plačila,
izpolnjevati obvezno
navzkrižno
skladnost (uredba št.
1782/2003 Sveta in Pravila št. /2004 Odbora). To je
19 enot zakonodaje, ki se neposredno
nanašajo na raven kmetijske pridelave, okolje, javno zdravje,
zdravje živali in rastlin ter živalim prilagojeno rejo. Kmetje
bodo v primeru kršenja teh predpisov finančno kaznovani (z
delnim ali splošnim zmanjšanjem podpor). Ljudje, upravičeni do
neposrednih plačil, bodo obvezani, da zemljišča ohranjajo v
dobrem kmetijskem in okoljskem stanju. To stanje opredeljujejo
posamezne države članice in morajo vsebovati prototipe v zvezi z
varstvom tal, ohranjanjem organske snovi v tleh in strukture
tal, kot tudi trajnostnosti naravnih habitatov in krajine,
vključno z varstvom trajnih pašnikov.
8.3
Kmetijstvo in biotska raznovrstnost
Akcijski načrt
za biotsko raznovrstnost in kmetijstvo je bil sprejet l.
2001
(http://europa.eu.int/comm/agriculture/envir/#genres).
Prednostne naloge akcijskega načrta so naslednje:
·
nadaljnji razvoj in podpiranje kmetijsko okoljskih praks in
sistemov, ki neposredno ali posredno spodbujajo biotsko
raznovrstnost;
·
podpora trajnostnim kmetijskim dejavnostim z visoko biotsko
raznovrstnostjo;
·
preoblikovanje in podpiranje infrastrukture;
·
spodbujanje dejavnosti za ohranjanje lokalnih ogroženih vrst
rastlin ali živali.
Dejavnosti
raziskovanja in usposabljanja pa vsem tem prednostnim nalogam
dajejo podporo. Ohranjanje biotske raznovrstnosti je v veliki
meri odvisno od zadostne uporabe ukrepov SKP na osnovi podatkov,
še posebej plačil na območjih z omejenimi dejavniki za kmetijsko
dejavnost, in od izvajanja kmetijsko okoljskih ukrepov.
Aprila
2004
se je začel nov program Skupnosti na področju razvoja ukrepov za
trajnostnost geskih virov in kmetijstva
(http://europa.eu.int/comm/agriculture/envir/biodiv/162-el.pdf).
8.4
Genski viri in kmetijstvo
V Akcijskem
načrtu za biotsko raznovrstnost je Evropska komisija predlagala
izvajanje novega programa Skupnosti za trajnostnost in zbiranje
genskih virov v kmetijstvu
(http://europa.eu.int/comm/agriculture/envir/biodiv/162-el.pdf). Ta novi program
Skupnosti pokriva obdobje med
2004-2006, in ga je Svet ustanovil
24. aprila
2004 (rule no. (ΕΚ) agri.
870/2004)
http://europa.eu.int/smartapi/cgi/sga_doc?smartapi!celexapi!prod!CELE
Program
spodbuja gensko raznovrstnost in izmenjavo informacij, vključno
s tesno koordinacijo med državami članicami ter EU, za
trajnostnost genskih virov v kmetijstvu. Vključuje tudi
koordinacijo na ravni mednarodnih obveznosti v zvezi z genskimi
viri.
Cilji novega programa so:
·
Spodbujanje dejavnosti za ohranjanje genskih virov “in situ”, ki
bo sestavljalo način za spodbujanje in ohranjanje genskega
materiala teh sort in pasem v kmetijstvu. Te dejavnosti bodo
potekale med državami, ob upoštevanju značilnosti
bio-geografskih območij, kjer je to potrebno.
·
Spodbujanje izmenjave informacij, v tesni koordinaciji z
državami članicami in Komisijo, kar zadeva ohranjanje in
trajnostno rabo genskih virov v kmetijstvu, v skladu z zahtevami
in potrebami SKP.
·
Olajševanje koordinacije na področju genskih virov v kmetijstvu,
še posebej tistih, ki jih je prevzel okvir Mednarodne konvencije
o vegetativnih genskih virih za prehrano in kmetijstvo
(http://www.fao.org/ag/cgrfa/itpgr.htm) in Svetovni akcijski
načrt FAO za trajnostno rabo vegetativnih genskih virov za
prehrano in kmetijstvo (http://www.fao.org/waicent/search/5_dett_FAO).
8.5
Kmetijstvo in gensko spremenjeni organizmi
Zakonodaja EU
o GSO sega v 90.
leta 20.
stoletja; ta zakonodajni okvir se je širil in izboljševal. Da bi
zagotovili varstvo javnega zdravja in okolja in hkrati
oblikovali skupni trg za biotehnologijo, so oblikovali posebne
zakone. Pomemben del zakonodaje EU o GSO ureja sproščanje GSO v
okolje. V l. 2002
je bila uzakonjen nov postopek v zvezi z vnašanjem GSO v okolje
ali tržno dostopnostjo GSO oziroma izdelkov, ki le-te vsebujejo
oziroma so narejeni iz njih. V skladu z zakonodajo o pravnem
okviru za GS-izdelke je obvezno:
·
da je v zvezi z gojenjem in dostopnostjo GSO na trgu na voljo
ocena "nevarnega učinka" na okolje in človeško zdravje;
·
obvezen nadzor po prodaji, ki vključuje dolgoročne posledice,
povezane z medsebojnim učinkovanjem med GSO in okoljem;
·
obvezna izvedba informacijskih kampanj za javnost;
·
da vse države članice poskrbijo za označevanje in sledenje
proizvodov na vseh stopnjah trženja;
·
omejitev trajanja veljavnosti prvih pooblastil za sproščanje GSO
na največ 10 let;
·
obvezno posvetovanje z znanstvenimi odbori;
·
obvezna pridobitev mnenja Evropskega parlamenta v zvezi z
dovoljenji za sproščanje GSO.
Odkar je v
90. letih
20. stol. začela veljati zakonodaja Skupnosti
glede GSO, je EU odobrila sproščanje
18 GSO za komercialno rabo. Vendar
pa od oktobra 1998
do l. 2005
ni bilo nadaljnjih odobritev. Trenutno je zakonodaja o GSO v
postopku ponovnega pregledovanja.
Natančenjše
informacije v zvezi z zakonodajo EU glede GSO so na voljo na
spletni strani "Foods and animal feed security" (Varnost krane
in krme):
(http://europa.eu.int/comm/food/food/biotehnology/gmfood/index_en.htm)
Vprašanja in
odgovori v zvezi z zakonodajo o GSO v Evropski uniji pa so na:
(http://europa.eu.int/rapid/pressReleasesAction.do?reference=MEMO/05/104&
format=HTML&aged=1&language=EN&guiLanguage=en)
8.6
Kmetijstvo in podnebne spremembe
Kmetijstvo je
odgovorno za približno
10% emisij plinov v EU, ki povzročajo "učinek tople
grede". Vendar pa bi po drugi strani lahko prispevalo k rešitvam
pri bolj splošnih izzivih v zvezi s klimatskimi spremembami, s
katerimi se sooča EU.
Evropski
program o klimatskih spremembah (ECCP), ki velja od marca
2000, vključuje načrte o tem, kako
bo EU odgovorila na obveznosti, ki jih je prevzela v okviru
Kyotskega protokola (http://unfccc.int/2860.php)
o zmanjševanju emisij toplogrednih plinov za
8% do leta
2012. Glavni vir
emisij toplogrednih plinov v kmetijstvu so:
·
emisije N2O
iz tal, ki jih povzroča predvsem gnojenje z dušikovimi gnojili;
·
emisije CH4,
ki jih povzroča prebavna fermentacija –
41% vseh emisij CH4
v EU povzroča kmetijstvo;
·
emisije CH4
in N2O iz obdelovanja/uporabe
gnoja.
Raziskani
tehnični ukrepi za omejevanje emisij toplogrednih plinov
vključujejo:
·
spodbujanje bolj produktivnih načinov gnojenja, tako da omejimo
celoten vnos; postopek, ki se je že začel v okviru obstoječe
zakonodaje o smernicah za dušikove spojine pri gnojenju z
dušikom (http://europa.eu.int/scalpus/leg/el/lvb/l28013.htm), gnojenju in
izboljševanju sistemov anaerobne fizije (npr. za proizvodnjo
bioplina), ciljnega upravljanja biorazgradnje stranskih
proizvodov in odpadkov;
·
nov poudarek na proizvodnjo biomase, v ohranjevalnem oranju in
ekološkem kmetijstvu.
Splošni cilj
delovne skupine ECCP za sprejemanje ogljikovega dioksida v zvezi
s kmetijskimi tlemi je bil ocenitev potenciala za vezavo
ogljikovega dioksida kmetijskih zemljišč v EU. Glede na ocene
strokovnjakov obstaja možnost za vezavo
60-70 milijonov ton CO2 letno na kmetijskih tleh
EU(15),
količina, ki ustreza
1,5-1,7% antropogenih emisij CO2 v EU. Prej omenjena
količina CO2/leto
bi k celotnemu zmanjšanju, h kateremu se je obvezala EU,
prispevala 19-21% oziroma
337
mio ton CO2/leto.
Ogljikov dioksid je možno vezati z omejevanjem obdelovanja tal
(glede na to, da so emisije ogljika v obliki CO2
na obdelovanih tleh večje v primerjavi z manj
obdelovanimi) ali s povečanjem dotoka ogljika v tla. Hkrati je
pomembno ohranjati obstoječe rezerve ogljika in upočasniti
izgube ogljika iz tal s pomočjo izboljšanih praks gospodarjenja.
Nadaljnji
razvoj obnovljive kmetijske biomase bi lahko prispeval k
zmanjšanju emisij energije iz transporta, z istočasnimi
pozitivnimi učinki v kmetijskem sektorju. Pridelovanje
energijskih kultur že poteka na območjih, ki so pod režimom
prahe. Odbor je smatral, da so potrebni nadaljnji ukrepi. Zato
je reforma SKP uvedla sistem oskrbe z "ogljikovim kreditom", ki
kmetom ponuja gospodarsko motivacijo za pridelovanje biomase.
8.7
Kmetijstvo in varstvo tal
Skupne
kmetijske politike krepijo modele dobrih kmetijskih in okoljskih
praks, ki se nanašajo na varstvo tal pred erozijo in ohranjanje
organske snovi v tleh ter strukture tal. V naznanilu Odbora z
naslovom "Na poti k tematski strategiji za varstvo tal"
(http://europa.eu.int/scadplus/leg/el/lvb/l28122.htm)
so bili postavljeni temeljni kamni za dejavnosti EU, ki so
namenjene obvladovanju degradacije tal. Kmetijsko okoljski
ukrepi
(http://europa.eu.int/comm/agriculture/envir/measures) dajejo
možnosti za napredek pri bogatenju tal z organsko snovjo,
obvladovanju erozije, onesnaževanja in zbijanja tal. Ti ukrepi
vključujejo podporo ekološkemu kmetijstvu, ohranjevalnemu
oranju, varstvu in ohranjanju teras, varnejši rabi pesticidov,
integriranemu pridelovanju, upravljanju nizkointenzivnih pašnih
sistemov, zmanjševanju obremenitve z živalmi ter rabi odobrenih
gnojil.
Natančnejše
informacije v zvezi s strategijo EU za varstvo tal je na voljo
na spletnih straneh “Formation of soil policy" ("Oblikovanje
politik za tla")
(http://europa.eu.int/comm/environment/soil/index.htm).
8.8
Kmetijstvo in pesticidi
Da bi
zmanjšala škodljive učinke pesticidov na okolje, si EU prizadeva
zagotoviti pravilno rabo le-teh in obveščati javnost glede rabe
in učinkov pesticidov, ki jih lahko povzročijo njihovi
preostanki. EU je izdala uredbe, ki urejajo dostopnost sredstev
za varstvo rastlin in omejujejo njihove preostanke v živilih.
Natančnejše informacije v zvezi z zakonodajo EU o pesticidih so
na voljo na "Plant-protection" ("Varstvo rastlin"):
(http://europa.eu.int/comm/food/plant/protection/index_el.htm).
Poleg tega EU
ureja varstvo kakovosti voda v zvezi s pesticidi. Zakonodajni
okvir o vodi predpostavlja celovit okvir za ocenjevanje,
spremljanje in upravljanje vseh površinskih in talnih voda.
Smernica predpisuje izvajanje ukrepov za zmanjševanje emisij,
odpadkov in izgub nevarnih snovi, z namenom zavarovati
površinske vode. Do leta
2001
je bilo v katalog vključenih
33
primarnih snovi; 13
od teh je snovi, ki jih uporabljajo v proizvodih za varstvo
rastlin.
8.9
Kmetijstvo in onesnaževanje z nitrati
Cilj
zakonodaje EU na področju onesnaževanja z nitrati je zmanjšanje
onesnaževanja vode z dušikovimi spojinami kmetijskega porekla in
obvladovanje drugega onesnaževanja. Smernica EU o onesnaževanju
z nitrati (http://europa.eu.int/scadplus/leg/el/lvb/l28013/htm) iz l.
1991 obsega naslednje:
·
opazovanje kakovosti vode v povezavi s kmetijskimi dejavnostmi;
·
opredelitev območij, občutljivih na onesnaževanje z nitrati;
·
opredelitev (neobvezna) kodeksa ustrezne kmetijske prakse, ter
(obvezno) ukrepi za izvajanje na območjih, občutljivih na
onesnaževanje z nitrati.
Smernica za ta
območja določa zgornjo mejo za vnos nitratov z živalskimi
gnojili v količini
170
kg N/ha na leto.
Prevzem
smernice s strani držav članic je zapleten proces. Do danes je
le manjše število članic v celoti prevzelo navodila in Odbor je
proti državam članicam, ki smernice še niso uveljavile, sprožil
kazenske postopke. K izboljšanju prevzemanja s strani držav
članic lahko prispeva povezava ustrezne kmetijske prakse z
izpolnjevanjem zakonodajnih okoljskih modelov (kamor je
vključena relevantna smernica o onesnaževanju z nitrati), ki je
bila vzpostavljena v okviru politike EU za kmetijski razvoj.
Natančnejše
informacije so na voljo na spletni strani "Application of
instruction on nitrate pollution" ("Izvajanje navodil glede
onesnaževanja z nitrati"):
http://europa.eu.int/comm/environment/water/water-nitrati/index_en.html
8.10
Kmetijstvo in voda
Skupna
kmetijska politika vsebuje investicije za izboljšanje namakalne
infrastrukture in omogoča kmetom, da uvedejo izboljšane
namakalne tehnike. Varuje tudi kakovost voda
pred onesnaževanjem s pesticidi in nitrati.
V naznanilu Odbora "Pricing Policies – Policies
for strengthening sustainability of water ressources" ("Cenovne
politike – politike za krepitev trajnostnosti vodnih virov")
(http://europa.eu.int/scaldus/leg/el/lvb/l28112htm) so uporabili glavna
načela politik za vodni sektor, katerih namen je spodbujanje
trajnostne rabe vodnih virov. V okviru ukrepov za kmetijski
razvoj najdemo investicije za spodbujanje kmetov k uvajanju
izboljšanih tehnik namakanja (npr. kapljično namakanje), za
katere ni potrebno črpati velikih količin vode. Nadalje
kmetijsko okoljski ukrepi pokrivajo prevzem obvez za
zmanjševanje količin vode za namakanje in uvedbo izboljšanih
tehnik namakanja.
EU določa tudi
pravila za varovanje kakovosti vode v zvezi z onesnaževanjem s
pesticidi
(http://europa.eu.int/comm/agriculture/envir/#pesticides) in
nitrati (http://europa.eu.int/comm/agriculture/envir/#nitrates).
Natančne
informacije v zvezi s politiko EU o vodah so na voljo na spletni
strani:"Policy on European Union Waters" (http://europa.eu.int/comm/environment/water/index.html)
|
