|
I. DEL: KAJ JE
SKUPNA KMETIJSKA POLITIKA?
A.
Uvod v SKP
Vse od začetka Evropske unije je bilo kmetijstvo osrednja skrb
politike EU. Rimska pogodba iz l. 1957, s katero je bila EU ustanovljena, je
določila splošne cilje skupne kmetijske politike za šest
prvotnih ustanovnih članic (Belgija, Francija, Nemčija, Italija,
Nizozemska in Luksemburg). Takrat je Evropo še vedno preganjal
spomin na pomanjkanje hrane po 2. svetovni vojni, in vsaka država je
razvila svojo lastno kmetijsko politico, s katero je urejala
vrsto pridelave, postavljala cene, nadzorovala trženje
proizvodov in določala strukturo kmetij. Bilo je očitno, da je
za razcvet kmetijskega sektorja v Evropi potreben enoten pristop
k kmetijski politiki.
Skupna kmetijska politika
(SKP, v angl. CAP - Common Agricultural Policy) se je razvila v
naslednjih letih. Sestavljajo jo različna pravila in predpisi,
ki upravljajo kmetijske dejavnosti v EU, in obstaja že več kot
40
let. Glavno načelo SKP je sistem subvencij, ki se izplačujejo
kmetom. Namen subvencij je zagotoviti minimalno raven
proizvodnje, da bi imelo evropsko prebivalstvo dovolj hrane, in
da je zagotovljen primeren življenjski standard tistim, katerih
preživljanje je odvisno od kmetijstva. Pravila SKP so skupna za
vse države članice EU in pokrivajo širok spekter področij, od
zagotavljanja finančne podpore kmetom, metod pridelave oz.
proizvodnje, trženja do celotnih količin hrane, ki jo lahko
pridelajo različni kmetijski sektorji. SKP upravlja prek
55% celotnega ozemlja EU in tako globoko vpliva
na gospodarstvo, družbo in okolje ne le v Evropi, temveč tudi v
svetu.
Kmetijstvo je bil eden prvih sektorjev v gospodarstvu EU, ki je
imel skupno politiko. Druga področja s skupnimi politikami so
ribištvo, gozdarstvo in transport. Kmetijska politika se kot
skupna politika oblikuje na nadnacionalni ravni. Evropska
komisija predlaga spremembe politike. Te spremembe morajo
potrditi kmetijski ministri držav članic EU, včasih pa je
potrebna tudi odobritev Evropskega parlamenta.
Mnogi SKP smatrajo za najpomembnejšo skupno politiko EU. Je
osrednji element v institucionalnem sistemu EU in je bil
predhodnica skupnega trga, ki omogoča prosto gibanje dobrin,
storitev, kapitala in ljudi v državah članicah EU, katerih
število je s 1. majem 2004 naraslo na 25. Je del političnega in
gospodarskega "lepila", ki povezuje različne dele skupnosti.
B.
Kmetijstvo in trajnostni razvoj
Od sprejema Agende 2000 Evropska unija poudarja trajnostno
kmetijstvo in trajnostni razvoj podeželja. Trajnostni razvoj je
opredeljen kot razvoj, ki omogoča zadovoljevanje potreb sedanjih
generacij, ne da bi pri tem ogrozili možnost prihodnjih
generacij za zadovoljevanje njihovih potreb. Izraz trajnostno
kmetijstvo se nanaša na zaželen odnos med kmetijstvom in
okoljem. Koncept zahteva upravljanje z naravnimi viri – predvsem
z zemljo, tlemi in vodo – na način, ki zagotavlja, da bodo
dobrobiti kmetijstva na razpolago tudi prihodnjim generacijam. V
širšem smislu se trajnostnost nanaša tudi na varovanje krajine,
habitatov in biotske raznovrstnosti, in na varstvo kakovosti
pitne vode in zraka.
C. Poreklo SKP
(Opomba: ta del vsebuje kratek pregled izvora, načel, ciljev in
instrumentov skupne kmetijske politike. Natančnejša razlaga
delovanja SKP je predstavljena v
2. delu.)
Skupna kmetijska politika se je rodila v času obdobja obnove po
2. svetovni vojni. V petdesetih letih
20. stoletja je v Evropi primanjkovalo hrane,
bila je draga, slabe kakovosti, izbor je bil omejen. Namen
Skupne kmetijske politike je bil premagati te težave s pomočjo
oblikovanja enotnega pristopa k kmetijstvu v vseh članicah
Evropske unije.
Osnovni cilji SKP so bili postavljeni v Rimski pogodbi iz
l. 1957.
33. člen pogodbe je
določal, da naj SKP:
-
poveča kmetijsko produktivnost s promocijo tehničnega
napredka in zagotavljanja racionalnega razvoja kmetijske
pridelave in optimalne rabe pridelovalnih dejavnikov, še
posebej dela;
-
kmetom zagotovi primeren življenjski standard s pomočjo
povečanja dohodkov tistim, ki se ukvarjajo s kmetijstvom;
-
stabilizira trge;
-
zagotovi zadostno ponudbo; in
-
zagotovi, da bo ponudba hrane do potrošnikov prišla po
razumnih cenah.
Konferenca v Stresi
v Italiji julija
1958
je bolj natančno določila cilje SKP in zagotovila vsebino
programa. Osnovanje SKP temelji na naslednjih štirih načelih:
- skupni kmetijski trg,
ki omogoča prost pretok pridelkov oziroma živil med državami
članicami, in skupna meja za dobrine, uvožene v EU;
- enotne cene;
- skupno prednost za proizvode iz EU
glede na uvožene;
- finančno solidarnost,
pri čemer vse države članice enako delijo stroške in koristi
SKP.
Poleg tega ima SKP tudi skupne higienske in veterinarske
predpise, skupne cene in pravila skupne konkurence.
Prost pretok kmetijskih proizvodov znotraj EU je zagotovljen z
(a) skupnimi cenami v skupni valuti – evru, (b) splošno
prepovedjo davkov ali subvencij nacionalnih vlad, in (c)
harmonizacijo tehničnih predpisov.
Prednost proizvodom skupnosti se nanaša na prednostno ceno za
proizvode iz EU. Cene kmetijskih pridelkov znotraj EU so
običajno že od nekdaj bili višji od tistih na svetovnem trgu. Za
uveljavljanje tega načela so uvoženi proizvodi obremenjeni s
carinskimi dajatvami, da bi cene tako približali cenam v EU.
Hkrati pa so izvozna povračila nadomestila razlike med cenami v
EU in tistimi na mednarodnih trgih in tako pomagala ohranjati
konkurenčnost proizvodom EU.
Finančna solidarnost pomeni, da vse države članice prispevajo k
stroškom in delijo koristi SKP. V ta namen je bil oblikovan
skupni sklad, ki ga financirajo deleži držav članic in prihodki
iz določenih obdavčitev.
Na osnovi teh načel so bili oblikovani glavni mehanizmi za
izvajanje SKP. V l.
1960
je mehanizme SKP sprejelo šest ustanovnih članic in dve leti
kasneje, 1962, je SKP začela veljati.
Osnovni mehanizmi pravzaprav veljajo tudi še danes.
Skupne tržne ureditve (STU)
so nabori predpisov, ki pokrivajo različne kmetijske proizvode.
Njihov namen je podpora trgom s pomočjo ustreznih mehanizmov, ki
se razlikujejo glede na vrsto proizvoda. Prvotno so STU
oblikovali za približno polovico kmetijskih proizvodov. Število
je postopoma naraščalo, in danes imamo 15 STU, ki pokrivajo praktično vse
kmetijske proizvode razen krompirja, medu in nekaterih žganj.
Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni sklad
ali EKUJS je kmetijski proračun, bistvena sestavina načela
finančne solidarnosti. Financira se iz celotnega proračuna EU in
se uporablja Za financiranje vseh stroškov SKP kot tudi
nekaterih stroškov za razvoj podeželja.
Po prvotnih določilih SKP so kmetje prejemali gospodarsko
podporo sorazmerno s količinami pridelave. Živinorejci so bili
plačani glede na število govedi, ovac ali prašičev, ki so jih
redili. Pridelovalci rastlin so bili plačani na hektar zemljišč,
na katerih so gojili rastline, stopnje plačil pa so bile
določene glede na regionalne količine pridelkov. Ta formula je
bila kasneje spremenjena s sprejemom reform SKP v letu
1992 in še posebej
2003.
Glavni inštrumenti politike EU za doseganje teh ciljev so
obsegali podpore kmetijskim cenam, neposredna plačila kmetom in
nadzor preskrbe. SKP priznava potrebo po upoštevanju socialne
strukture v kmetijstvu ter strukturnih in naravnih razlik med
različnimi kmetijskimi območji. Prizadeva si za postopno
ustrezno usklajevanje. Za to obstaja šest glavnih mehanizmov:
·
cenovna podpora,
ki jamči za minimalne cene proizvodov, kot jih določijo
kmetijski ministri;
·
uvozne dajatve
za zaščito kmetov v EU in za zagotavljanje, da zunanje cene ne
morejo biti nižje od cen v EU;
·
intervencija
na trgu s prodajo ali uskladiščenjem presežkov (zalog)
·
razporejanje zalog
za odstranitev zalog (presežkov) na druge načine, kot je npr.
"Free Food Scheme";
·
subvencioniran izvoz,
predvsem kot prodaja presežkov deželam tretjega sveta;
·
nadzor pridelave oz. proizvodnje
vključno s kvotami (npr. za mleko) in praho.
Posledice subvencij SKP za kmetijsko pridelavo so bile
dramatične spremembe kmetijske prakse in proizvodnje. Kmetje so
intenzivirali svoj način kmetovanja, da bi pridelali več in tako
dobili več finančne podpore iz EU. Mnogo kmetov se je
specializiralo in tradicionalne družinske kmetije so se umaknile
"industrijskemu kmetijstvu" na velikih površinah. Mnogo kmetov
se je raje specializiralo na en sam pridelek, kot da bi gojili
različne kulture in redili živali. Danes približno tretjina
dohodka kmetij v EU izvira iz kmetijskih podpor.
D. Razvoj SKP
Skupna kmetijska politika se je od svojega začetka v l. 1962 spreminjala. Večkrat so jo
spremenili v odgovor na spremenjene socialne, gospodarske in
politične pritiske. SKP je bila z vidika povečanja pridelave
hrane izredno uspešna in je državam EU omogočila, da so se
znebile pomanjkanja hrane petdesetih let prejšnjega stoletja in
dosegle samozadostnost. Kasneje pa so začele pridelovati
presežke. Pomanjkanje hrane so torej zamenjala druga vprašanja.
Medtem je tehnološki napredek v kmetijstvu povzročil zmanjšanje
zaposlenosti v kmetijstvu s kakih
20% prebivalstva na približno
4%. Na osnovi dokazov o zmanjševanju števila
vrst organizmov v naravi, onesnaženosti vode in zraka,
degradacije tal in pojava živalskih epidemij kot je npr. BSE, se
je povečevala zaskrbljenost javnosti glede kakovosti okolja in
varnosti hrane. V nedavni mnenjski raziskavi je 91% vprašanih v EU povedalo, da hočejo tako kmetijsko
politiko, ki bo zagotavljala varno hrano, 89% pa jih je izjavilo, da prav tako želijo
tudi zagotavljanje varovanja okolja. Vsi ti dejavniki so
vplivali na reforme SKP. Današnja SKP se giblje v smer
neposrednih plačil kmetom, da bi zagotovili prihodke kmetij,
omogočili varnost in kakovost hrane in hkrati spodbujali okolju
ustrezno, trajnostno pridelavo.
EU je medtem zrasla s prvotnih šestih držav v letu 1957 (Belgija, Francija, Nemčija,
Italija, Nizozemska in Luksemburg) na
25
držav v letu 2004.
Širitev Evropske unije povzema naslednje:
·
1973:
EU se pridružijo Danska, Irska in Velika Britanija in celotno
število članic povečajo na devet;
·
1981:
Grčija postane deseta članica;
·
1986:
dvanajst držav (Španija in Portugalska);
·
1995:
petnajst držav (Avstrija, Finska in Švedska);
·
2004:
petindvajset držav (Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva,
Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija).
Kmetijstvo je glavna sestavina gospodarstev večine novih držav
članic, ki so se EU pridružile leta 2004; le-to velja za manj
razvitega kot v preostali EU. EU je izvajala posebne ukrepe, da
bi olajšala prehod v gospodarstvo
25
držav.
E. Reforma SKP v letu 1992
V 70-tih in 80-tih letih prejšnjega stoletja je bila podana vrsta
predlogov za reformo SKP, da bi kmetijstvo postalo bolj
učinkovito in bi dosegli boljše ravnotežje med ponudbo in
povpraševanjem po pridelkih. Vendar pa je bila prva večja
sprememba SKP izvedena šele l. 1992 pod kmetijskim komisarjem Rayem
MacSharryem. Glavni elementi te reforme so bili:
-
znižanje kmetijskih cen, z namenom povečanja konkurenčnosti
na notranjem in svetovnem trgu;
-
kmetje so prejeli kompenzacije za izgubo dohodka kot
posledico nove strukture cen;
-
sprejeti so bili novi tržni mehanizmi, in
-
uvedeni so bili ukrepi za zavarovanje okolja.
Znižanje zaščitnih cen
Ta reforma je bila izvedena v letih 1993/94 in je začela proces premeščanja podpor od
tržnih cen k neposrednim plačilom. Reforma l.
1992
je znižala zaščitne cene, ustvarila ustrezna neposredna
nadomestila (izravnalna plačila), in uvedla nove ukrepe za
nadzor preskrbe. Reforma je spremenila skupne tržne ureditve,
nabor inštrumentov politik za vsak proizvod, za žita, oljnice,
stročnice, tobak, govedino, ovčetino in mlečne izdelke. Reforma
je zajela 75%
rastlinske pridelave EU. Cene žit so se znižale za 30%, cene govedine za 15% in cene mlečnih izdelkov za 5%.
Izravnalna plačila
Kmetje so začeli prejemati izravnalna plačila, povezana z
uporabo zemljišč, da bi nadomestili znižanje cen. Uveden je bil
program obvezne ekonomske prahe, ki je pridelovalcem žit,
oljnic in stročnic zagotavljal plačila za zemljišča, umaknjena
iz pridelave..
Kmetijsko okoljski program
V okviru
kmetijsko okoljskega programa (KOP)
kmetje prejmejo dodatna plačila, če se obvežejo, da bodo v svojo
prakso vgradili izvajanje ukrepov za varovanje okolja. Ti ukrepi
obsegajo zmanjševanje uporabe dušikovih gnojil in pesticidov,
pozitivne ukrepe za ohranjanje narave oziroma biotske
raznovrstnosti in ukrepe za ohranjanje krajine. Poseben ukrep v
KOP je tudi ekološko kmetovanje, kot najbolj dosledna okolju
prijazna oblika kmetovanja.
Svetovna trgovina
Dodatne spremembe SKP so bile izvedene l. 1995 kot del obvez EU v okviru
Urugvajskega dogovora o kmetijstvu, vključno s spremembo
spremenljivih uvoznih davkov v tarife.
F. Agenda 2000
(Opomba: za natančnejši pregled reform SKP iz l. 2003, ki so začele uresničevati Agendo 2000, glej 4. del.)
Druga velika reforma SKP se je začela z Agendo 2000 in dosgla vrh v reformah
SKP sprejetih 26.
junija 2003.
Agenda 2000
je bila načrt za prihodnjo politico EU v luči pričakovane
širitve unije. Agenda 2000 je bila prvotno sprejeta
sstrani EU marca
1999. Julja
2002 je EU ob vmesnem pregledu (SKP) izdala
svoje predloge za reformo SKP. Tem je sledilo sprejetje reform
iz junija 2003.
Reforme SKP iz leta 2003 se smatrajo za najbolj daljnosežne
spremembe, ki jih je bila kdaj deležna SKP. Kmetijsko politiko
EU so od cenovnih podpor preusmerile k neposrednim plačilom in k
spremenjenim ukrepom nadzora preskrbe. Proizvodne podpore so
bile zmanjšane na račun neposrednih plačil kmetom, upravičenost
do the plačil pa je postala povezana z izpolnjevanjem predpisov
o varstvu okolja, dobrobiti živali, higienskih standardov in
ohranjanjem podeželja. Agenda 2000 je pozvala h koncu naraščanja proračuna za SKP:
za sedem let ga je zamrznila ga je na raven iz l. 1999.
Agenda 2000
je vključevala naslednje ukrepe:
Žita in oljnice
-
dveletno obdobje uvajanja
15% znižanja zaščitnih cen za žita, deloma
nadomeščeno z zvišanjem neposrednih plačil;
-
triletno obdobje uvajanja
33% znižanja neposrednih plačil
pridelovalcem oljnic, izenačenje s plačili za žita v l.
2002;
-
10%
osnovna stopnja za zahtevano praho za poljščine za obdobje 2000-2006.
Govedina
-
20%
znižanje zaščitne cene za govedino, s triletnim obdobjem
uvajanja, deloma nadomeščeno z zvišanjem neposrednih plačil.
Mleko
-
1,2%
zvišanje kvot za mleko v prvih dveh letih, dodatne količine
gredo v posamezne države s primanjkljajem;
-
od l. 2005 dalje dodatno 1,2% zvišanje kvot za mleko s triletnim
obdobjem uvajanja za preostale države;
-
po l. 2005/6
15% znižanje zaščitne cene s triletnim
obdobjem uvajanja.
Neposredna plačila kmetom je možno pogojevati s kmetovim učinkom
glede na ukrepe varstva okolja.
Gospodarski razvoj podeželja
Gospodarski razvoj podeželja
je postal drugi steber kmetijske politike EU v okviru
Agende 2000,
poleg kmetijstva. Namen je bil sprejeti obširno in skladno
politiko za razvoj podeželja. Politika je vključevala vrsto
ukrepov za izboljšanje učinkovitosti kmetijstva ob sočasni
krepitvi varovanja okolja in postopnem izločanju manj
produktivnih območij. Novo politiko razvoja podeželja
sestavljajo naslednji ukrepi:
-
podpora EU za investicije na kmetijska gospodarstva, ki
izboljšujejo kmetijsko pridelavo;
-
zgodnje upokojevanje za kmete nad 55 let, ki so kmetovali že vsaj 10 let, a še niso dosegli
starosti za upokojitev;
-
podpora EU kmetom, ki uvedejo določene ukrepe za varovanje
okolja;
-
podpora EU kmetom na območjih, ki so manj ugodna za
kmetovanje, npr. hribovska območja;
-
pomoč EU mladim kmetom (opredeljeni kot tisti, ki so mlajši
od 40 let); in
-
poklicno usposabljanje za ljudi, ki se ukvarjajo s
kmetijstvom.
Izdatki za razvoj podeželja so se povečali na približno
4,3
bilijone evrov za obdobje od
2000
do 2006.
Pomoč kmetom za izboljšave na kmetijskih gospodarstvih vključuje
nepovratna sredstva do
40% vrednosti investicije (oziroma do
50% na območjih z omejenimi možnostmi za
kmetijsko dejavnost). Ta neposredna sredstva je možno porabiti
za zmanjšanje stroškov pridelave, izboljšanje ali
diverzifikacijo kmetijskih dejavnosti, spodbujanje kakovosti
proizvodov, pomoč naravnemu okolju in izboljšanje zdravstvenih
in higienskih razmer za živali. Poleg zgoraj omenjene višine
pomoči so mladi kmetje lahko upravičeni do dodatnih
5% investicijskih stroškov za izboljšave. |
