|
Slovar
A B
C Č D E F G H
I J K L M N O
P R S Š T U V
Z Ž
agro-ekosistem
– tehnični ekosistem, ki ga je ustvaril človek za kmetovanje
oziroma zadovoljevanje svojih potreb po hrani. To je odprt
sistem, ki komunicira z zunanjim okoljem, s katerim si izmenjuje
snovi in energijo. Običajno ga človek krepi s svojimi vlaganji –
"inputi" (voda, gnojila ipd.), kot rezultat pa omogoča pridelavo
kmetijskih dobrin ("output").
agrotourizem –
turistična dejavnost v naseljih oz. vaseh na podeželju, pri
kateri je osrednja točka kmetija in krepitev njenih gospodarskih
dejavnosti. Običajno je povezan z bivanjem in dejavnostjo
turistov v podeželskih naseljih.
biokulturne rezerve –
izraz je
uporabil Daniel Janzen, da bi opisal narodne parke in zavarovana
območja, ki v upravljanje in izobraževalne dejavnosti na teh
območjih povsem vključujejo lokalno prebivalstvo.
človeški viri –
viri, ki
jih ustvarja sam človek in človeško socialno življenje, kot
je npr. delo in tehnologija.
degradacija –
povzročitev
onesnaženja okolja zaradi človeške dejavnosti, ki ima običajno
škodljive povratne učinke na ekološko ravnotežje, na kakovost
življenja in zdravje ljudi, na zgodovinsko, kulturno dediščino
in na estetske vrednote.
ekonomska sposobnost –
značilnost
razširjene, pazljive, produktivne in pametne rabe virov
(fizičnih, gospodarskih in človeških), dobrin, ustanov in
storitev. Temelji na natančnem poznavanju in obsega – v okviru
določenih meja – tudi ravnanje z odpadnimi snovmi ter
ocenjevanje celotnih stroškov in dobička, vključno s tistimi, ki
niso tržno blago.
ekosistemski pristop / politika –
načrtovanje
politik, programov in nalog z upoštevanjem edinstvenih in
temeljnih značilnosti vsakega ekosistema posebej, ob hkratnem
priznavanju soodvisnosti socialnih, ekonomskih in okoljskih
sistemov.
ekoturizem
–
vrsta turizma, ki je usklajena s potrebami družbe, naravnega
okolja in gospodarstva vsakega prostora / dežele / območja, ki
človeka približuje naravi in tradicionalnim načinom življenja.
kulturna dediščina / kulturna krajina –
se nanaša
na spomenike (arhitekturne, prostore zgodovinskega pomena,
izjemne naravne pojave in oblike, krajine, ki jih je oblikoval
človek), ki imajo univerzalno vrednost z vidika zgodovine,
umetnosti, znanosti, etnologije, antropologije in estetike.
lokalna delovna sila –
posamezniki
ali socialne skupine, ki živilo in delajo na socialni ravni in
ne v središču politične dejavnosti.
lokalne oblasti
– raven oblasti (mesto, občina, pokrajina), ki je bliže
povprečnemu državljanu.
nevladne organizacije
– neprofitne
skupine ali organizacije, ki delujejo izven državnega in
političnega okvira oziroma struktur in katerih namen je
doseganje specifičnih ciljev (npr. varstvo okolja) ali
podpiranje interesov določenih socialnih skupin (npr. lokalnega
prebivalstva, ljudi s posebnimi potrebami ipd.). Dejavnosti
takšnih organizacij so lahko raziskovanje, širjenje informacij,
izobraževanje, socialno delo ali celo pravno svetovanje in
pomoč, oblikovanje lobističnih skupin za spremembo obstoječe
ureditve, ipd. Nevladne organizacije so različno velike, od
majhnih skupin na ravni lokalnih skupnosti do velikih skupin z
nacionalnimi ali mednarodnimi cilji (npr. Greenpeace).
pravična porazdelitev/delitev –
pravična
porazdelitev se nanaša na pravično delitev stroškov in koristi
človeških dejavnosti med ljudi. Ti dve osnovni sestavini
pravično porazdelimo med generacije, sedanjo pravično delitev pa
med posameznike in skupine.
raba tal / prostora–
raba tal
oziroma prostora je odločilen dejavnik za to, ali bo okolje na
nekem območju zdravo ali ne. V splošnem je možno takšno
upravljanje s prostorom, pri katerem upoštevamo vprašanja
človeške varnosti, estetike ter čistosti zraka in vode, kot tudi
ravnovesje ekosistemov nasploh.
razvoj podeželja
– razvoj podeželja je pomemben element vsake aktivne razvojne
politike. Eden od negativnih učinkov širjenja komercialnih
centrov je izginjanje oz. uničevanje podeželskega prostora.
Organizacije, ki si prizadevajo za ohranjanje in krepitev
podeželskih območij, se pravzaprav trudijo za bolj trajnostno
družbo.
terciarni sektor
– gospodarski
sektor, ki nudi storitve in informacije.
trajnostni
razvoj
– živeti in
delati tako, da ustvarjamo ravnovesje med obstoječim okoljem ter
gospodarskimi in socialnimi potrebami človeka, ne da bi ogrozili
dobrobit prihodnjih generacij. Uporaba ekosistemov na takšen
način, da zagotovimo vse možne koristi ne le za nas, temveč tudi
za prihodnje generacije. Trajnostni razvoj zahteva spremembo v
zrelosti gospodarske širitve, s katero zagotovimo, da dobrine in
storitve proizvajamo s pomočjo okolju prijaznih in gospodarsko
izvedljivih procesov. Za to je potrebna bolj racionalna raba
virov, trajnostno upravljanje z obnovljivimi viri in oceno ter
vključitev vseh zunanjih gospodarskih in stranskih učinkov, ki
izhajajo iz transporta, proizvodnje, potrošnje porazdeljevanja
in dostopnosti dobrin.
življenjski standard –
kakovost
življenja ali točka, na kateri so zadovoljene določene osnovne
potrebe. Za ugotavljanje življenjskega standarda uporabljamo
vrsto pokazateljev, vključno s smrtnostjo otrok, dolžino
življenja in bruto nacionalnim proizvodom.
Ι. DEL:
RAZVOJ PODEŽELJA V EVROPSKI UNIJI
Svet EU je
20. junija
2005
dosegel politični dogovor glede Uredbe o podpori razvoju
podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželje
za naslednje programsko obdobje (2007-2013). Nameni le-tega so
izboljšati konkurenčnost kmetijstva in gozdarstva (prva os),
nuditi podporo okolju in podeželju (druga os), spodbujati
diverzifikacijo podeželskega gospodarstva in kakovost življenja
na podeželju (tretja os) ter uporaba lokalnih razvojnih
strategij (četrta os – pristop Leader). Obstoječih
5 vrst programiranja in
3 vrste finančnega upravljanja in
sistema nadzora so poenostavili in združili v enoten okvir
financiranja, načrtovanja, finančnega upravljanja in nadzora za
razvoj podeželja. Evropska komisija je svoj predlog predstavila
Svetu in Parlamentu v juliju
2004.
Podeželska
območja obsegajo
90% ozemlja razširjene EU in na njih živi
približno polovica prebivalstva Unije. Kljub zmanjševanju pomena
primarnega sektorja v zadnjih letih sta kmetijstvo in gozdarstvo
še vedno glavna uporabnika zemljišč v EU. Zato ta dva sektorja
igrata ključno vlogo pri upravljanju z naravnimi viri na
podeželju in še vedno pomembno prispevata k njegovemu družbenemu
in gospodarskemu razvoju. Toda za življenje podeželja je
potrebno več kot le kmetijstvo. Politika razvoja podeželja mora
v prihodnjih letih izpolnjevati širše cilje: prispevati k
gospodarski rasti in ustvarjanju novih delovnih mest;
zadovoljevati naraščajoče zahteve potrošnikov po kakovosti in
varnosti hrane; omogočati nadaljnji razvoj vodilne vloge na
področju okoljskih tehnologij; omogočati uspevanje in privlačno
življenje kmetom, njihovim družinam in ostalim prebivalcem na
podeželju.
Več o
novi politiki razvoja podeželja preberite v priročniku »Evropska
unija in skupna kmetijska politika«, zadnje poglavje. |
