|
V. DEL:
NARAVNA
DEDIŠČINA KOT TEMELJ OKOLJU PRIJAZNIH DOPOLNILNIH DEJAVNOSTI NA
KMETIJAH
A.
Natura 2000
1. Kaj je Natura
2000?
Natura
2000 je neposreden odgovor na
zaskrbljenost javnosti v zvezi z naglim upadanjem naravnih
območij v Evropi. Ljudje bi morali biti obveščeni, kako se
poskušamo postaviti po robu tem problemom. Po oceni
Evrobarometra je več kot tretjina Evropejcev zaskrbljenih zaradi
izumiranja vrst in krčenja naravnih območij. Žal pogosto vedo
več o življenju v divjini Afrike kot pa o naravi, ki obstaja v
njihovih krajih. Natura
2000 zato nudi novo priložnost za javnost, da
ta uživa lastno, evropsko bogastvo in naravno dediščino.
Vseh
25 držav članic prvič skupaj sodeluje pri tem, da
ohranijo naravo, pri čemer uporabljajo isti zakonodajni okvir.
To je pomemben učni proces sodelovanja na evropski ravni in
prinaša veliko prednosti za administracijo, nevladne
organizacije, deležnike, upravitelje zavarovanih območij, ki si
lahko izmenjujejo izkušnje in znanje.
2.
Deklaracija iz El Teideja
Med
neformalnim srečanjem ministrov v Bruslju julija
2002
so okoljski ministri vseh trinajstih držav kandidatk za vstop v
EU (Bolgarija, Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija,
Litva, Malta, Poljska, Romunija, Slovaška, Slovenija in Turčija)
podpisali deklaracijo iz El Teida ob prisotnosti okoljske
komisarke Margot Wallström in se s tem zavezali, da se bodo
lotili problema zmanjševanja biotske raznovrstnosti v lastni
državi.
Deklaracija iz
El Teida z nazivom »Natura
2000: partnerstvo za naravo«, je potrdila
obvezo, dano na vrhu v Gothenburgu, in ponovila obljube iz
Šestega okoljskega akcijskega programa za sprejem vseh potrebnih
ukrepov za zaustavitev zmanjševanje biotske raznovrstnosti do
leta 2010, še posebej pa dokončno
izoblikovanje in dejavno upravljanje omrežja Natura
2000.
Okoljski
ministri so se, bolj natančno, obvezali, da bodo:
-
Kar
najhitreje dokončali polno izvajanje omrežja Natura
2000.
-
Spodbujali
poznavanje in razumevanje omrežja Natura
2000.
-
Spodbujali
razvoj partnerstev, ki v ohranjanje in upravljanje območij
Nature
2000
vključujejo širok spekter deležnikov.
-
Podpirali
izmenjavo izkušenj in dobrih praks pri upravljanju omrežja.
-
Podpirali
trajnostno rabo in upravljanje območij Nature
2000,
npr. za vzgojne in rekreacijske namene.
-
Zagotovili, da bodo potrebe Nature
2000
učinkovito implementirane v druge politike Skupnosti.
-
Sprejeli,
da so za doseganje teh ciljev potrebni namenski finančni
viri.
3.
Cilji Smernice o habitatih
92/43/EEC
Glavni cilj te
smernice je »prispevati k zagotavljanju biotske raznovrstnosti s
pomočjo varovanja habitatov in divjega živalstva in rastlinstva
na evropskem ozemlju držav članic, za katere velja ta dogovor.«
Države članice morajo ohraniti oziroma obnoviti, od ustreznem
statusu zavarovanja, naravne habitate in vrste divjega živalstva
in rastlinstva, ki so pomembni na ravni Skupnosti (2. člen).
»Povezana
evropska okoljska mreža« zavarovanih območij – Natura
2000
– je namenjena, da omogoči ohranjanje ali obnovo naravnih tipov
habitatov in habitatov zavarovanih vrst rastlin in živali (3. člen). Ekološko povezanost Nature
2000 je možno izboljšati s pomočjo
upravljanja značilnosti krajine, ki so najpomembnejše za divje
živalstvo in rastlinstvo (10.
člen). Varstvo živalskih in rastlinskih vrst je treba zagotoviti
tudi z vzpostavitvijo sistemov strogega zavarovanja vrst na vseh
njihovih naravnih območjih (členi
12-16). Smernica vsebuje številne
podporne določbe glede nadzora in spremljanja, ponovne naselitve
domačih vrst, naseljevanja tujih vrst, raziskav in vzgoje.
3.1
Posebna
zavarovana območja in Natura
2000
Osrednji
element smernice zadeva ustanavljanje, varovanje in upravljanje
posebna ohranitvena območja (SAC), kot dela
omrežja Natura
2000.
Vsaka država članica mora določiti območja SAC po dvostopenjskem
postopku, ki vključuje države članice in Evropsko komisijo:
-
stopnja – države članice morajo sporočiti seznam
predlaganih območij, pomembnih za Evropsko skupnost (pSCIs),
izbranih na osnovi meril, ki so določena v Dodatku III
smernice, in na podlagi ustreznih znanstvenih informacij.
-
stopnja –
na temeljih meril v Dodatku III in v okviru biogeografskih
območij in ozemlja EU kot celote, mora Komisija v dogovoru z
vsako izmed članic oblikovati seznam območij, pomembnih za
Skupnost (SCIs), na osnovi iz seznamov držav članic, ki
določa območja, na katerih se nahajajo prednostne vrste
habitatov ali vrst.
Države članice
imajo potem do šest let časa, da ta območja določijo za posebna
ohranitvena območja (SAC) (člen
4(4)).
Ko je neko
»območje, pomembno za Skupnost« s pomočjo soglasja uvrščeno na
seznam Komisije, morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe
za preprečitev poslabšanja stanja naravnih habitatov in vrst,
ter motenje vrst, katerih območja so bila izbrana (člen
6(2)). Vsak načrt ali projekt, ki bi lahko imel
pomembne učinke na takšno območje, je treba ustrezno oceniti z
vidika vplivov na območje (člen
6(3)). Če je ocena negativna in ni
drugih možnosti, načrt pa je nujen zaradi »nujnih razlogov
najvišjega javnega interesa«, morajo države članice sprejeti vse
nadomestne ukrepe, ki so potrebni za zavarovanje celovitosti
Nature 2000
(člen 6(4)). Kjer se na območju nahajajo
prednostne vrste habitatov ali prednostne vrste (rastlin ali
živali), se projekt lahko nadaljuje le, če je ta povezan s
človeškim zdravjem ali javno varnostjo, če je koristen za
okolje, ali je po mnenju Komisije povezan z drugimi nujnimi
razlogi javnih interesov največje pomembnosti.
Za območja,
formalno določena kot SAC, morajo države članice dodatno
vzpostaviti potrebne ukrepe za ohranjanje, npr. načrte
upravljanja ter statutarne, administrativne ali pogodbene
ukrepe, ki odražajo ekološke potrebe (člen
6(1)).
4.
Financiranje Nature
2000
8.
člen 8
Smernice o habitatih je namenjen priznanju »posebnih finančnih
bremen«, ki bi jih lahko Natura
2000
naložila državam članicam, še posebej tistim z bogato biotsko
raznovrstnostjo. 8. člen tako omogoča sofinanciranje
Skupnosti za ukrepe, potrebne za izvajanje in tekoče upravljanje
s prednostnimi posebnostmi Nature
2000.
Komisija je
decembra 2001 ustanovila delovno skupino za
8. člen (sofinanciranje) z namenom, da bolj
obširno oceni pravne posledice
8. člena in finančne stroške Nature
2000. Delovna skupina se je lotila
natančnega ocenjevanja trenutnih in prihodnjih stroškov držav
članic v zvezi z Naravo
2000. Ocena je temeljila na tedanjih
rezultatih, za celotno kopensko mrežo znašajo povprečni stroški
za upravljanje Nature
2000 v EU med
3,4 bilijoni in
5,7 bilijoni evrov na leto, za obdobje
2003-2013.
B Zavarovana območja
1. Definicije
1.1
Zavarovano območje
Mednarodna
zveza za ohranjanje narave (IUCN) zavarovano območje definira
takole: »pokrajina ali območje in/ali morje, posebej namenjeno
varovanju in ohranjanju biotske raznovrstnosti in naravnih virov
ter z njimi povezanih kulturnih virov, s katerim upravljamo s
pomočjo zakonodaje ali drugih učinkovitih sredstev« (IUCN,
1994).
1.2
Narodni
park
Glede na
mednarodno razumevanje so narodni parki velike, naravne
pokrajine nacionalnega pomena. Varujejo ekosisteme, ki jih
človek še ni bistveno spremenil z izkoriščanjem. V narodnih
parkih se narava lahko razvija svobodno, v veliki meri brez
človeških vplivov. Ti parki rabijo izobraževalnim in
rekreacijskim namenom in omogočajo obiskovalcem, da se srečajo z
naravo in jo izkusijo ter se sprostijo v nedotaknjenem okolju.
Gospodarsko izkoriščanje naravnih virov, kot so rudnine, reke
(za proizvajanje električne energije), gozdovi, kmetijstvo in
lov, v narodnih parkih niso dovoljeni. V naravnih parkih lahko
rastline in živali živijo po svojih lastnih zakonih, celo
drevesa lahko umrejo naravne smrti – na kratko, naravi je
puščeno, da je narava.
1.3
Regijski
ali naravni park
Regijski ali
naravni parki so velike, kulturne pokrajine; ozemlja, ki so
posebej estetsko privlačna in so rezultat medsebojnega vplivanja
med človekom in naravo tokom stoletij. Rabijo kot območja za
rekreacijo in jih vzdržujemo po novejših ali tradicionalnih,
nizko intenzivnih kmetijskih metodah in gospodarjenjem z
območji. Nadaljnji cilji teh parkov obsegajo varovanje
zgodovinskih krajev, pa tudi krajevne folklore in običajev.
1.4
Biosferni rezervat
Območja
biosfernih rezervatov so območja, kjer se pasovi naravne in
kulturne krajine pojavljajo drugi ob drugih. Ponavadi
vključujejo osrednje območje, ki je zavarovano kot naravni
rezervat ali narodni park, in blažilna območja, na katerih se
uveljavljajo okolju prijazne, trajnostne oblike rabe prostora
oziroma krajine.
1.5
Območja
svetovne dediščine
Pojem »območje
svetovne dediščine« (WHS)« izvira iz leta
1972
iz UNESCO-ve konvencije o varstvu svetovne kulturne in naravne
dediščine, (konvencija o svetovni dediščini). Do sedaj je
konvencijo ratificiralo172 držav, s čimer je eno izmed
najbolj razširjenih mednarodnih zakonodajnih orodij za varstvo
kulturne in naravne dediščine. Osnovni namen konvencije je
določitev in ohranitev svetovne dediščine, z določitvijo
predelov, ki naj bi imeli izjemno svetovno vrednost. Te predele
je potrebno s pomočjo tesnega sodelovanja med narodi ohraniti za
celotno človeštvo. Na osnovi te konvencije je bilo priznanih
veliko zavarovanih območij izjemne svetovne vrednosti. Za več
informacij glej
www.unesco.org
2.
Evropska zavarovana območja
Evropska
naravna dediščina je edinstvena. Na splošno gledano ima ta
sorazmerno majhen kontinent najbolj obsežen sistem pokrajin, ki
odraža vrsto in intenzivnost razvoja njegovih naravnih virov
skozi stoletja.
Ostanki
evropskih prvotnih naravnih pokrajin in njene raznovrstne
kulturne pokrajine predstavljajo pomembno vlogo pri izobilju
življenja v naravi na evropski celini. To je tudi razlog, zakaj
je bil v desetletjih vzpostavljen sistem zavarovanih območij.
V evropskih
narodnih parkih in velikih naravnih rezervatih, je naravi
puščena prosta pot za razvoj, tako da se lahko naraven razvoj
neovirano nadaljuje. Tudi naravna lepota teh območij je
zaščitena, da lahko obogati naša življenja.
Pokrajinski in
naravni parki ter biosferna območja rezervatov so kulturne
krajine, ki so bile oblikovane v stoletjih, ko so ljudje živeli
v večji harmoniji z naravo in njenim okoljem. Takšna območja
lahko rabijo za vzor načinu, kako bi bilo treba upravljati z
evropskimi podeželskimi območji v prihodnosti.
3.
Evropska konvencija o krajinah
Na temelju
prvega osnutka, ki ga je izdelal »Kongres lokalnih in
regionalnih oblasti Evrope«(CLRAE), se je Odbor ministrov Sveta
Evrope odločil oblikovati zaprto skupino strokovnjakov s
pooblastilom, da sestavijo Evropsko konvencijo o krajinah, pod
pokroviteljstvom Odbora za kulturno dediščino (CC-PAT) in Odbora
za dejavnosti Sveta Evrope na področju strategije biotske in
krajinske raznovrstnosti«(CO-DBP).
K sodelovanju
pri delu skupine je bilo povabljenih več mednarodnih, državnih
in lokalnih teles in programov (Parlamentarna skupščina, Odbor
za kulturno dediščino Sveta Evrope (CC-PAT), Odbor za dejavnosti
Sveta Evrope na področju biotske in krajinske raznovrstnosti
(CO-DBP), Unescov komite za svetovno dediščino, IUCN, Odbor
pokrajin in Komisija evropske unije, Urad za panevropsko
strategijo biotske in krajinske raznovrstnost, ter pokrajine
Andaluzija (Španija), Languedoc-Roussillon (Francija) in Toskana
(Italija).
Delovna
skupina je pripravila končni osnutek Evropske konvencije o
pokrajinah v obliki priporočila, ki je bilo predstavljeno na
kongresu 5.
plenarnega zasedanja (Strasbourg,
26-28 maj,
1998).
Ta osnutek
priporočila je bil sprejet v kongresu
27. maja
1998. Priporočilo
40 (1998) naproša Odbor ministrov
Sveta Evrope, naj pregleda osnutek Evropske konvencije o
pokrajinah, z namenom, da bi konvencijo sprejela za konvencijo
sveta Evrope, po možnosti med kampanjo v zvezi z dediščino, ki
so jo predsedniki držav in vlad sklicali za drugi vrh Sveta
Evrope v oktobru
1997. Priporočilo nagovarja tudi parlamentarni
zbor Evrope, naj podpre osnutek evropske konvencije o pokrajinah
z namenom, da bi le-to sprejeli s strani Sveta ministrov.
Kot rezultat
dela te skupine strokovnjakov, v katero so bili vključene glavne
mednarodne, vladne in nevladne organizacije, je Odbor ministrov
Sveta Evrope 19. julija
2000
sprejel končno besedilo konvencije.
Evropska
konvencija o pokrajinah je bila dana v podpis v Firencah,
Italija, 20.
oktobra 2000,
kot del kampanje Sveta Evrope »Evropa, skupna dediščina«.
Evropska konvencija o pokrajinah
je stopila v veljavo 1. marca
2004. |
