Menimo, da bi moralo biti gojenje GS-rastlin na prostem, tako v komercialne namene kot poskusno, prepovedano vse dotlej, dokler ne bodo ustrezno preučene posledice po ključnih področjih (okolje in ekosistemi, zdravje ljudi in živali, socio-ekonomski, idr.) in dokler ne bo na ustreznih ravneh opravljena demokratična razprava o koristih, tveganjih in nevarnostih.
Menimo, da bi morali v Sloveniji nemudoma sprejeti takšen zakon o gojenju GS-rastlin, ki bi zagotovil, da bo izključeno oziroma zmanjšano na minimum vsakršno onesnaženje z GS-rastlinami v pridelavi ali prehranski verigi, ki bi bilo posledica gojenja GS-rastlin. Pri tem je bistveni element zakona oziroma podzakonskih aktov, da so ukrepi gojenja naravnani na zagotavljanje čistosti pridelka oziroma živil in krme na meji detekcije oziroma 0,1% GS-rastlin. Vsaka višja stopnja onesnaženja bi namreč povzročila postopno povečevanje neželene prisotnosti GS-rastlin oziroma sestavin, ogrozila pravico potrošnikov do izbire ter ogrozila obstoj kmetovanja brez GSO, še zlasti ekološkega.
Moratorij na gojenje GS-rastlin (smiselno tudi le GS-rastlin, ki so bile na sortni listi EU pred vstopom Slovenije v EU) je smiseln in nujno potreben v času do dejanske uveljavitve zakona o gojenju GS-rastlin, zato pristojne vladne inštitucije (MOP, MKGP, MZ) že od jeseni 2006 pozivamo k uvedbi moratorija.
Menimo, da mora Slovenija:
Referendum
je najbolj demokratičen način odločanja o najpomembnejših vprašanjih,
ki zadevajo državljane. Referendum je smiseln v primeru, da ima večina
državljanov dovolj dobro izdelano mnenje o problematiki in o samem
referendumskem vprašanju. V primeru GS-rastlin je gotovo zaskrbljen
pomemben del prebivalstva, vendar pa menimo, da v Sloveniji doslej še
ni bilo dovolj javne razprave o tej problematiki in da tudi še ni
dovolj kakovostna, zaradi česar referendum v tem trenutku ne bi bil
smiseln.
Pomembno je tudi vprašanje, kaj bi morebiten referendumski
"NE" GSO pomenil za Slovenijo kot članico EU; bi država voljo
državljanov lahko uresničila tudi, če bi ostala članica EU?
Zaradi vseh navedenih težav ter zaradi pomanjkljivosti v sistemu odločanja smo se odločili, da 22. aprila 2007 sprožimo kampanjo "Brez GSO", katere glavni cilj je opredelitev (lokalnih skupnosti, državljanov...) glede rabe GS-rastlin v danem trenutku in razmerah, in zahteva po ustrezni obravnavi te problematike na ravni države in EU.
Genska tehnologija tako kot vsaka nova tehnologija prinaša nove možnosti človekovega delovanja v svetu, ter s tem ustvarja nove razmere. Pospešen tehnološki razvoj, še zlasti v 20. stoletju, je človeštvu pokazal, da nove tehnologije v večini primerov ne prinašajo le zaželenih učinkov, temveč tudi neželene. Poleg tega vseh učinkov ni mogoče napovedati vnaprej, saj nove tehnologije ustvarjajo tudi nove razmere, v katerih se izrazijo povezave, ki jih dotlej nismo poznali ali smo jih podcenjevali.
Genska tehnologija in njej sorodne
tehnologije življenja (biotehnologije) se ukvarjajo z (genskim in
drugim) spreminjanjem in uporabo organizmov. Tudi druge nove
tehnologije s svojimi učinki posegajo v še malo znano delovanje
organizmov in ekosistemov (prim. nanotehnologija). Temeljijo na uporabi
informacij oziroma nosilcev informacij, ki obstajajo v naravi in ki jih
človek v skladu s svojimi razvijajočimi se spoznanji in tehnološkimi
možnostmi na novo organizira, da bi dosegel učinke, ki si jih želi.
Posebnost
genske tehnologije, v bodočnosti tudi sintetične bio(tehno)logije in
podobnih metod je, da so njihovi proizvodi živa bitja, ki se lahko tudi
razmnožujejo in se zato bolj ali manj nenadzorovano, namerno ali
nenamerno, širijo v biosferi Zemlje. Zato so ti proizvodi nekaj
posebnega oziroma v primerjavi z neživimi človeškimi proizvodi nekaj
povsem drugega; zahtevajo nujnost novega presojanja biotehnoloških
izdelkov - organizmov ali iz njih pridobljenih sestavin oz. surovin,
ter tako tudi samih biotehnologij.
Okolje oziroma razmere, v
katerih naj bi ti proizvodi delovali (t.j. živele, presnavljale, se
razmnoževale GS-rastline, živali, mikroorganizmi oziroma morebitne nove
vrste živih tvorb), je namreč izjemno kompleksno. Gre za ekosisteme na
različnih ravneh, od lokalnih ekosistemov (vključno s kmetijskimi
agroekosistemi) do globalnega. Učinki se pojavljajo na vseh ravneh in
so zaradi kompleksnosti in številnosti relevantnih ekosistemov izjemno
raznoliki in zapleteni.
Druga raven učinkov zadeva
individualne organizme, kjer se postavljajo vprašanja, povezana z
učinkom novih organizmov, njihovih presnovnih produktov ipd. na
posamezna živa bitja (ljudi, živali, rastline, mikroorganizme...)
oziroma vrste, tako z vidika življenjskega cikla posameznega organizma,
kot z vidika razvoja vrst. Gre torej za vplive na zdravje živih bitij
in na njihovo evolucijo.
Znanost danes opisuje znanje o
dedovanju kot izjemno dinamično področje, kjer nova spoznanja hitro in
nenehno postavljajo pod vprašaj dosedanje teorije; sklepi, ki so jih
znanstveniki postavili včeraj, danes morda že ne veljajo več. Že v
zvezi s prej opisanima ravnema je jasno, da človeštvo še ne razpolaga z
ustreznimi metodami in pristopi, da bi lahko zadovoljivo odgovorili na
odprta vprašanja. Hkrati pa je za prihodnost človeštva in življenja na
planetu Zemlja pomembno, da ustrezne metode in postopke razvijemo,
preden začnemo nove biotehnologije uporabljati v praksi, še zlasti na
prostem - v odprtih ekosistemih, in v velikem obsegu.
Raziskovalci
in misleci danes že razvijajo metode, ki se odprtih vprašanj lotevajo s
kompleksnejšimi pristopi in omogočajo upoštevanje bolj celostnih
izhodišč, kakršne globalna povezanost ekosistemov ter socioekonomskih
sistemov zahteva. Hkrati pa opozarjajo, da je za to, da pridemo do
uporabnih odgovorov, potrebno še nekaj časa, ter da so potrebne tudi
spremembe v razumevanju in v odnosu do problematike. Primer podnebnih
sprememb prikazuje, kako lahko spoznanje o naravi problema ter o
njegovi resnosti spodbudi tako politično voljo kot tudi iskanje novih
rešitev na drugačen način, pa čeprav smo tudi tu še na začetku in
čeprav tudi tu posamezne interesne skupine ponujajo "rešitve", ki bi v
resnici povzročile še več novih težav.
V kmetijstvu in
pridelavi hrane (surovin, energetskih virov idr.) prav tako obstajajo
pristopi, ki že danes v visoki meri ustrezajo multifunkcionalni vlogi,
ki jo danes od kmetijstva pričakujemo, še bolj pa bo takšna vloga nujna
v prihodnosti. Ta multifunkcionalna vloga je npr. v pridelavi zadostnih
količin pridelkov, varnosti hrane, (razširjeno pojmovani) kakovosti
hrane, zagotavljanju dobrobiti živali, ohranjanju ali spodbujanju
biotske raznovrstnosti, varovanju ogroženih vrst, varstvu pitne vode,
varstvu tal pred erozijo, zmanjševanju rabe pesticidov, optimalnemu
recikliranju, zmanjšanju porabe energije, zmanjšanju emisij
toplogrednih plinov, ohranjanju kulturne krajine, kakovosti življenja
na podeželju, idr.
Uporabo genske tehnologije v kmetijstvu in
hrani in njene kratkoročne in dolgoročne učinke je zato treba
ovrednotiti tudi z vidika obstoječih drugih pristopov, in ugotoviti,
kateri pristopi so realno in v perspektivi najbolj učinkoviti glede na
potrebe človeštva oziroma našo vizijo prihodnosti.
Glavna težava glede genske tehnologije je danes povezana z dejstvom, da za razvojem in uveljavljanjem uporabe njenih proizvodov stoji predvsem industrija z zelo konkretnimi finančnimi interesi. To je nekaj velikih mednarodnih korporacij, ki bi si s široko uporabo gensko spremenjenih rastlin po svetu in s specifičnimi pogoji, ki jih nanjo navezuje, zagotovila velike dobičke. Glede na dosedanje izkušnje v dosedanjih primerih (npr. pesticidi, zdravila, kemikalije...) je jasno, da proizvajalci predstavljajo predvsem koristi, manj ali sploh ne pa neželene učinke. Dosedanje posledice tega dejstva so, da tveganja in tudi zelo konkretno škodo nosijo posamezniki, potrošniki oziroma družba v celoti, medtem ko lastniki na ta račun lahko kujejo dobičke vse dotlej, dokler v posameznih primerih ni zbranih dovolj dokazov, da je neka tehnologija oziroma izdelek tako škodljiv, da je njegovo proizvodnjo in rabo potrebno strogo omejiti ali povsem prepovedati (prim. posamezni pesticidi in kemikalije, kajenje, celo zdravila). Zato mora biti tudi argumentiranje z znanstvenimi raziskavami, opravljenimi v sami industriji, preverjeno s strani neodvisnih inštitucij, vsi relevantni postopki pa morajo biti transparentni, da se izključi nesorazmerno vplivanje industrije.
Nadaljnja težava je
vprašanje, ki se pojavlja v zvezi s "patentiranjem življenja", torej ne
le nekega inovativnega znanja. To po eni strani omogoča visoke dobičke,
po drugi pa je lahko uničujoče za nadaljnji družbeni razvoj, pa tudi za
nadaljnji razvoj raziskovanja oziroma znanosti, zaradi omejevanja
dostopa do rezultatov raziskav. Hkrati je to tudi eminentno etično
vprašanje. Zanimiva in v določeni meri smiselna je primerjava z
odprtokodnimi računalniškimi programi in računalniškimi programi
zaprtega tipa.
Na gensko tehnologijo torej gledamo predvsem
kot na eno od orodij, ki jih človek razvija za zadovoljevanje svojih
potreb in želja. Naša človeška dolžnost je, da si dovolj temeljito
odgovorimo na vprašanje, kakšno vlogo ji ob upoštevanju njenih
značilnosti in učinkov lahko namenimo glede na vizijo razvoja človeka
in človeštva, ki si jo oblikujemo.
Ljubljana, oktober 2007
Inštitut za trajnostni razvoj
Metelkova 6, 1000 Ljubljana
www.itr.si
Mnenje Inštituta za trajnostni razvoj je na voljo tudi v pdf - klikni tukaj!