Merila za “eko in zdravo”

Merila, ki jih uporabljamo za proizvode, predstavljene v okviru Tedna “Živeti dobro – živeti eko in zdravo” in Ekopraznika

Za živila

• Certifikat o ekološki pridelavi oziroma predelavi.

Na območju Evropske unije promet z ekoživili, ekološko pri- in predelavo ter in označevanje ureja uredba o ekološkem kmetijstvu (Uredba Sveta EGS 2092/91), v Sloveniji pa pravilnik (Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil, Ur. l. 31/2001). Nadzor izvajajo pooblaščene nadzorne organizacije.

Za kozmetiko

• Certifikat za naravno kozmetiko BDIH:

Certifikat BDIH pomeni, da je potrebno zadostiti številnim zahtevam:
– za proizvodnjo izdelkov uporabljajo le ekološko gojene ali divje rastoče rastline;
– proces izdelave mora biti čim bolj enostaven, ker s tem ohranimo življenjsko moč rastlin;
– končni izdelek mora biti biorazgradljiv (npr. pripravljen tako, da ga je možno pojesti);
– embalaža mora biti biorazgradljiva;
– izdelki ne smejo biti testirani na živalih;
– izdelki ne vsebujejo sintetičnih barvil, konzervansov in dišav.

Za čistila, pralne praške, detergente nasploh

• Ob celovitem vrednotenju lahko priporočimo tista sredstva, ki so 100% biorazgradljiva, ki temeljijo na surovinah rastlinskega porekla (tenzidi rastlinskega porekla in ne iz nafte!), so brez fosfatov in ne vsebujejo drugih nepotrebnih kemikalij, ki lahko škodujejo okolju in zdravju uporabnikov.

Tenzidi. Za zmanjševanje površinske napetosti vode le uporaba tenzidov na osnovi naravnih sestavin (sladkorji, fulfati maščobnih kislin) in obnovljivih virov, ki jih mikroorganizmi lahko popolnoma razgradijo. V običajnih čistilih pa uporabljajo spojine na osnovi nafte, ki niso v celoti biorazgradljive in zaradi velikih absolutnih količin čistil kljub nizkemu deležu v njih močno obremenjujejo okolje.

Neškodljivi citrati za mehčanje vode, namesto sicer uporabljanih fosfatov, ki so najbolj znani »škodljivci« pitne vode in so v pralnih sredstvih prisotni v velikih količinah; povzročajo pa prerazmnožitev alg v vodovjih, t.i. »cvetenje« vode.
Encimi. Sporno je predvsem to, da so večinoma gensko spremenjeni. V ekočistilih zato encimov ni ali pa so cerificirano gensko nespremenjeni.

Nobenih protibakterijskih sredstev. Na trgu raste deleč »protibakterijskih« čistil, ki vsebujejo fenole, halogene ipd., ki v večjih količinah motijo delo bakterij v bioloških čistilnih napravah. Čistilna sposobnost le-teh se zmanjšuje, škodljive snovi gredo v reke in jezera ter na koncu ogrožajo pitno vodo. Na Inštitutu Roberta Kocha v Nemčiji so dokazali, da so protibakterijska sredstva v gospodinjstkih čistilih popolnoma odveč.

Naravne dišave ali brez dišav. Za mnoge dišave je dokazano, da povzročajo alergije. Čeprav so v snoveh in predmetih, ki jih vsak uporabljamo, običajno prisotne v izredno majhnih količinah, pa zaradi svoje številnosti postanejo problematične. Inštitut za uporabne predmete na Spodnjem Saškem je ugotovil, da prav v čistilnih in pralnih sredstvih uporabljajo izredno veliko alergenih dišav. V ekočistilih dišav ne uporabljajo, ali pa gre za naravne snovi.

Brez topil, kot sta npr. glikoleter in glikolester, ki lahko škodujeta zdravju.