Skupni Eko portal


Portal Ekokmetijstvo

Portal EKOKMETIJSTVO: SKUPNI PORTAL ZA EKOLOŠKO KMETIJSTVO

I. Osnovne informacije o ekološkem kmetijstvu in ekoživilih

II. Informacije o organizacijah in spletnih straneh s področja ekokmetijstva v Sloveniji in v tujini

III. Kam po ekoživila v Sloveniji? Kje najdemo drugo ekoponudbo (ekokozmetika, ekočistila, ekoturizem, eko/bio gradnja …)

Naslove ekotržnic in ekoloških kmetij, specializiranih trgovin in supermarketov z ekoponudbo v Sloveniji najdete v Vodniku po ponudbi za za eko & zdravo življenje, ki ga dobite na Inštitutu za trajnostni razvoj. 

Vzpostavitev SKUPNEGA PORTALA ZA EKOLOŠKO KMETIJSTVO je sofinanciral Urad Vlade Republike Slovenije za informiranje.


Ekološko kmetijstvo in ekoživila

1. OSNOVNA NAČELA EKOLOŠKEGA KMETIJSTVA

Sodoben celostni koncept

Ekološko kmetijstvo se je na osnovi biološkega razumevanja medsebojnih povezav v kmetijstvu razvilo v celosten koncept kmetijskega gospodarjenja, ki si v sozvočju z naravo prizadeva za čim bolj sklenjen krogotok snovi in energije na kmetiji oziroma posestvu. Ekološki kmet zato prednostno izbira takšne ukrepe, s katerimi bo dosegel kar najboljšo pridelovalno zmožnost kmetije kot celote.

Skrb za rodovitnost tal

Ekološki kmet ohranja in izboljšuje naravno zasnovano rodovitnost tal z uporabo gnojil s kmetije, pridelavo vmesnih posevkov, njivske krme in metuljnic ter s širokim kolobarjem. Poleg tega prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti s tem, da ne uporablja kemično-sintetičnih sredstev za varstvo rastlin (pesticidov), da gnoji v skladu s potrebami rastlin in da prideluje krmne rastline v široko zastavljenem kolobarju. Tako krepi tudi procese samouravnavanja v ekosistemu. Ohranja oziroma varuje pa tudi omejene ali neobnovljive naravne vire, kot so voda, zrak, tla in energija.

Živalim ustrezna reja

Temelji ekološke reje živali so prežeti s pozornostjo in spoštovanjem do živih bitij. Ekološki kmet mora poznati značilne potrebe živalskih vrst in jih skuša upoštevati v kar največji možni meri. To na primer pomeni, da živali ne redi na v celoti rešetkasti podlagi brez nastilja, da pujski ne bivajo v utesnjenih in pretemnih prostorih, da kokoši niso stisnjene v kletke, da imajo živali možnost rednega izhoda na prosto… Živali dobivajo le krmo, ki ustreza posamezni vrsti in ki je brez sintetičnih snovi za pospeševanje prireje ter brez antibiotikov. Prevoz živih živali je omejen le na nekaj ur. Da ekološka kmetija zagotovi lastno osnovo krme in da preprečimo pretirano gnojenje (pregnojevanje) kmetijskih površin, je reja živali je povezana s kmetijskimi površinami na kmetiji: redimo lahko največ 1,7 enot (glav velike živine – GVŽ) na hektar kmetijske površine, krma za živali pa mora izvirati pretežno z lastne kmetije.

Brez gensko spremenjenih organizmov (GSO)

Uporabo gensko spremenjenih organizmov v ekološkem kmetijstvu prepovedujejo tako zakonodaja kot standardi združenj.

Zdrava živila

Eden glavnih ciljev ekološkega kmetijstva je, da s pomočjo ekološke pridelave kot tudi s pazljivo predelavo živil, ki ohranja njihovo prehransko vrednost, proizvaja zdrava, visoko kakovostna živila za človeško prehrano.

2. EKOLOŠKA RASTLINSKA PRIDELAVA

Čim bolj sklenjen krogotok na kmetiji

To je glavno vodilo na ekološki kmetiji. Pomeni, da sta rastlinska pridelava in reja živali povezana. Na njivah poleg pridelkov za prodajo pridelujemo tudi krmne rastline za živinorejo. Rastlinske odpadke in živalska gnojila sveža ali kompostirana vračamo na njive, s katerih so tudi prišla. Da ne pride do presežka hranil, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja in podtalnice, število živali na hektar kmetijske površine ne sme preseči 1,7 GVŽ. V ekološkem kmetijstvu je možna rastlinska pridelava brez živinoreje, ne pa tudi reja živali brez kmetijskih površin. Na kmetijah brez živinoreje je treba za rodovitnost tal skrbeti z ustreznim kolobarjem in ustreznim deležem metuljnic.

Ohranjanje in izboljševanje rodovitnosti tal

Ohranjanje in izboljševanje rodovitnosti tal je v ekološkem kmetijstvu še posebno pomembno. Življenje v tleh (žuželke, črvi, mikroorganizmi …) razgrajuje odpadne rastlinske in živalske produkte in s tem v njih vsebovane hranilne snovi spreminja v hrano za rastline. Dušik, ki ga rastline potrebujejo za rast, v tla privedemo s pridelavo metuljnic, ki s pomočjo bakterij lahko vežejo zračni dušik. Zaradi tega je v kolobarju nujen določen delež metuljnic. Mineralna dušikova gnojila v ekološkem kmetijstvu niso dovoljena.

Preprečevanje bolezni rastlin

V ekološkem kmetijstvu pojav rastlinskih bolezni preprečujemo tako, da krepimo lastne obrambne sposobnosti rastlin in podpiramo naravne procese uravnavanja. To vključuje na primer aktivno spodbujanje koristnih živali, izbiro takšnih vrst in sort, ki so prilagojene določenemu rastišču, obdelovanje tal ob pravem času in uravnoteženo gnojenje.

Mehanično odstranjevanje plevela

Že z dobro premišljenim kolobarjem in skrbno izbrano obdelavo tal se v veliki meri izognemo plevelu. Če se kljub temu pojavi v preveliki meri, ga zatremo toliko, da nima pretiranega vpliva na posevek oziroma nasad ter da ne ovira preveč spravila in oskrbe rastlin. Poleg preprečevalnih ukrepov plevele nadziramo praviloma mehanično s česalom, okopalnikom, krtačami in v posameznih primerih tudi z ožiganjem plevela.

3. RODOVITNOST TAL IN KOLOBAR V EKOLOŠKI PRIDELAVI

Ohranjanje in izboljševanje rodovitnosti tal

Rodovitna tla so izhodišče: »zdrava tla – zdrave rastline – zdrave živali – zdravi ljudje«. Tla niso le rastišče za rastline, temveč imajo skozi procese razgradnje, presnove in izgradnje v rastlini tudi osrednjo vlogo pri prehrani in za zdravje rastlin. Življenje v tleh (žuželke, črvi, mikroorganizmi …) razgrajuje odpadne rastlinske in živalske produkte in s tem v njih vsebovane hranilne snovi spreminja v hrano za rastline. Osrednjo vlogo pri tem igra humus oziroma celotna organska snov tal. Zato v tej povezavi govorimo o gospodarjenju s humusom. To gospodarjenje vključuje pester kolobar, zadostno preskrbo z organskimi snovmi in skrbno, previdno obdelavo tal ob najbolj ustreznem času.

Preverjanje z lopatnim preizkusom

Rodovitnost tal lahko preverimo z enostavnim preizkusom s pomočjo lopate. Najpomembnejši znaki rodovitnosti tal so struktura tal, morebitna neprepustna mesta ter porazdelitev vlage in koreninic.

Kolobar

Izraz kolobar pomeni redno menjavanje različnih kulturnih rastlin, ki imajo različne zahteve do njive, na kateri rastejo. Zato ekološki kmet poskuša na kar najboljši možen način uskladiti učinek predhodnega posevka s potrebami naslednjega. Ker se ekološki kmet lahko slabše brani pred pleveli, rastlinskimi boleznimi in škodljivci s pomočjo različnih pripomočkov, je kolobar »alfa in omega« ekološkega kmetijstva. Pri načrtovanju kolobarja moramo upoštevati razmere rastišča, razmere na njivi, potrebe po krmi, delovne kapacitete, pa tudi gospodarsko-tehnične ter tržne vidike.

Pomen metuljnic v kmetijstvu

Dušik, ki je potreben za rodovitnost tal in za rast rastlin, v tla privedemo s pridelavo metuljnic. V to družino sodijo na primer fižol, grah, volčji bob in detelja. Te rastline lahko s pomočjo talnih bakterij vežejo dušik iz zraka in z njim bogatijo tla. Hkrati tla tudi rahljajo in rabijo kot zeleno gnojenje ali kot krma za živali.

Za ta namen je v kolobarju potrebnih kakih 30 odstotkov metuljnic kot glavnih posevkov. V kolobarju so posebej primerne krmne metuljnice, saj imajo v primerjavi z zrnatimi stročnicami boljši učinek na pridelek naslednjega posevka, pa tudi plevele zatirajo bolj učinkovito.

 

4. GNOJENJE V EKOLOŠKEM KMETIJSTVU

Sklenjen krogotok snovi

Na ekološki kmetiji skušamo ohraniti sklenjen krogotok hranilnih snovi, ki jih imamo na voljo na kmetiji. Cilj je, da je treba na kmetijo vnašati čim manj hranil od zunaj (npr. dokupovanje gnojil), vendar da obenem ne izčrpavamo zalog hranil v tleh. Tako se izognemo nezaželenim izgubam dragocenih hranil, ki prek spiranja nitratov in izhlapevanja amoniaka onesnažujejo okolje. V ekološkem kmetovanju moramo gnojenje vedno obravnavati v povezavi z obdelovanjem tal.

Odpadki iz kmetovanja spodbujajo življenje v tleh

V ekološkem kmetovanju je organska snov (ali humus) v tleh tista, ki je pomembna za rodovitnost tal. S tem, ko tla pognojimo z organskim gnojilom, spodbujamo razvoj življenja – živih bitij v tleh. Ta živa bitja prek harmoničnih procesov razgradnje, pretvorbe in ponovne izgradnje hranilnih snovi skrbijo za sproščanje hranil, ki so pomembna za rast rastlin.

Sveže ali kompostirane rastlinske preostanke in živalski gnoj vrnemo v tla, od koder tudi izvirajo. Da okolja ne preobremenjujemo s hranili, je na hektar zemljišča dovoljeno rediti le 1,8 GVŽ (»glav velike živine«), kar na primer pomeni: 2 kravi ali 8 žrebet ali 40 ovac, ipd.

Metuljnice – stročnice kot izvor dušika

Sintetično pridobljena mineralna dušikova gnojila in ostala kemično pripravljena gnojila so v ekološkem kmetovanju prepovedana. Dušik, ki je zelo pomemben za rast rastlin, lahko pridobimo tudi prek pridelave stročnic, pri katerih posebne bakterije na njihovih koreninah vežejo dušik iz zraka. V ta namen ekološki kmet uporablja »pridelovalne metode za ohranjanje dušika«. Zato ekološki kmet med dvema glavnima posevkoma poseje vmesni posevek in zmanjša obdelavo tal pred zimo.

Aktivno potovanje (mobilizacija) hranilnih snovi

V nasprotju z dušikom se ostala mineralna hranila, ki so pomembna za rast rastlin, v večini vrst tal (oziroma kamninski osnovi pod njimi) nahajajo v zadostnih količinah, vendar pa so v oblikah, ki rastlinam pogosto niso dostopne. Ti minerali se v tla lahko sproščajo s pomočjo koreninskih izločkov same rastline, ali pa s pomočjo živih bitij v tleh. Pri tako obsežnem zaprtem kroženju snovi t.i. ‘aktivna mobilizacija hranil’ zadošča za mnoge tipe tal, da rastline lahko pridejo do potrebnega kalija in fosforja.

Stanje hranil v tleh spremljamo s pomočjo redne analize tal. Če ugotovimo pomanjkanje določene snovi, kmet lahko z dovoljenjem organizacije za nadzor ekokmetovanja uporabi gnojilo s počasi delujočimi snovmi, kot so npr. naravni fosfati brez težkih kovin in kalijeva gnojila iz surovih kalijevih soli.

5. VARSTVO RASTLIN V EKOLOŠKEM KMETIJSTVU

Preventivno varstvo rastlin

Varstvo rastlin v ekološkem kmetovanju je več kot le to, da opustimo uporabo kemično-sintetičnih pripravkov. Da bi rastline pred povzročitelji bolezni obvarovali brez običajnih kemičnih sredstev, moramo dobro opazovati celoten sistem z raznolikimi medsebojnimi vplivi med rastlino, rastiščem in podnebjem. Če je kmet dobro izbral vse ukrepe gojenja, kot so izbira rastišča, sorte, obdelava tal, kolobar in gnojenje, bo s tem spodbujal zdravje in odpornost rastlin proti škodljivcem.

Škodljivcev in plevela ne smemo iztrebiti, ampak le zadržati na ravni, ki jo še lahko sprejmemo. Vsaka bolezen, škodljivec ali plevel ne vpliva na količino ali kakovost pridelka, zato zatiranje ni vedno potrebno.

Biotično uravnavanje pojavljanja škodljivcev

Kljub upoštevanju prej omenjenih načel lahko v določenih letih pride do precejšnje škode zaradi bolezni in škodljivcev. V takih primerih lahko po sredstvih za varstvo rastlin poseže tudi ekološka kmetija. Vendar pa so to naravni, delno tudi doma pripravljeni pripravki, kot so različne rastlinske brozge, fermentirani rastlinski izvlečki (t.i. »rastlinske gnojnice«), npr. pripravki iz kopriv, gabeza, indijskega drevesa ‘neem’ ali piretra, ki po svojem delovanju niso primerljivi s kemičnimi sredstvi. Pri škodljivcih, kot so žuželke, poleg pripravkov uporabljamo tudi koristne živali – naravne sovražnike škodljivca. Uporabimo lahko zelo učinkovite najezdnike, ki zajedajo jajčeca določenih vrst vešč, kot je npr. prosena (koruzna) vešča. Tudi v tem primeru pa ne načrtujemo stoodstotnega uspeha zatiranja.

Mehanično uravnavanje plevela

 

Za varstvo rastlin je zelo pomembno tudi zatiranje plevela. Vzroke za visoko zapleveljenost z nekaterimi pleveli gre pogosto iskati v napačnem gospodarjenju, zato je pomembno preprečiti vzroke, namesto da bi se bojevali s simptomi. Zato velja, da moramo množično zapleveljenost preprečiti še posebej s premišljenim kolobarjem v povezavi s skrbno izbrano obdelavo tal.

V ekološkem kmetovanju ni namen to, da ustvarimo območja brez plevela, na katerih raste le zasejana kultura. Zapleveljenost je potrebno zadržati na ravni, ki ne povzroča prekomernih vplivov na gojene rastline in ne ovira ukrepov obdelave in spravila. Zato namesto o zatiranju plevela raje govorimo o uravnavanju zapleveljenosti. Poleg s preventivnimi ukrepi zapleveljenost praviloma uravnavamo mehanično s česalom (posebna vrsta brane), okopalnikom, mehaničnimi krtačami in v nekaterih primerih tudi z napravami za ožiganje plevela.

6. ŽIVINOREJA V EKOLOŠKEM KMETIJSTVU

Živalim prilagojena reja

Ekološka živinoreja temelji na pozornosti in spoštovanju človeka do živali. Odgovornost kmeta/kmetice je, da pozna potrebe posamezne živalske vrste oziroma svojih živali in jih čim bolje upošteva.

Ekološko kmetovanje je za rejo živali razvilo podrobne predpise. Kakšne morajo biti torej razmere v hlevu in kako redimo »eko« živali?

Hlevska površina: Tla v hlevu morajo biti ravna in nedrseča. Vsaj polovica hlevske površine mora biti utrjena. V tistem delu, kjer so na tleh rešetke, ne sme biti ostrih robov ali izbočenih površin, kjer bi se živali lahko poškodovale. Živali morajo imeti na voljo suho in nastlano ležišče.

Zrak v hlevu: Pogosto se zgodi, da so hlevi pretopli, zaprašeni in je v njih preveč škodljivih plinov, zato je zelo pomembno, da so v hlevu dovolj velike površine oken in vrat, kjer vanj prihaja svež zrak in dnevna svetloba.

Izpust: Izpust in paša skrbita za klimatske dražljaje, ki ugodno vplivajo na vitalnost in odpornost živali. V izpustu mora biti poskrbljeno tudi za zaščito pred vetrom, soncem (drevesa, nadstreški …).

 

Število živali: Število živali v hlevu in v izpustu mora biti tolikšno, da je živalim zagotovljeno udobje in dobro počutje ter da omogoča za živalsko vrsto značilno obnašanje.

Krmljenje: Ker naše domače živali običajno jedo skupaj in istočasno, mora biti za vsako žival na voljo neomejen dostop do krmišča ali napajalnika.

Privez: Živali na ekološki kmetiji ne smejo biti privezane, razen v določenih upravičenih primerih.

Amputacije: Posegi, kot so rezanje repov pri govedu, ovcah in prašičih, krajšanje kljunov ali peruti pri perutnini ipd., v ekološkem kmetovanju niso dovoljeni, razen v upravičenih primerih z odobritvijo organizacije za nadzor ekokmetovanja.

Zagotavljanje zdravja živali: Za zdravje živali lahko skrbimo predvsem s pomočjo selekcije odpornejših, robustnejših pasem ter z živalim prilagojeno rejo in krmo. Če se vseeno pojavijo zdravstvene težave, moramo nemudoma ukrepati, da bolezen ozdravimo oz. živalim olajšamo bolečino.

Za ta namen ekološki kmetje dajejo prednost postopkom naravnega zdravljenja, še zlasti homeopatiji. Da preprečimo nepotrebno trpljenje živali, so v primerih, ko omenjeni ukrepi ne zadostujejo, na osnovi diagnoze živinozdravnika dovoljena tudi običajna zdravila. Ekološki kmet mora vsa zdravljenja skrbno zapisovati.

7. KRMLJENJE V EKOLOŠKEM KMETIJSTVU

Krma z lastne kmetije

Za zdravje in s tem tudi za zmogljivost živali je pomembna preskrba z zadostno količino polnovredne krme. Krma izvira iz ekološke pridelave, pretežno iz lastne pridelave s kmetije. Pomembno je, da kmet čim večji delež obroka pokrije s kakovostno osnovno krmo, kot je seno ali dobra silaža. V primeru, da krmo dokupimo, mora ta izvirati iz ekološke pridelave. Če imamo težave z zadostno količino ekološke krme iz dokupa, je dovoljeno dokupiti tudi majhen delež konvencionalne krme, kar je pomembno predvsem pri reji perutnine in prašičev. Višina možnega dokupa konvencionalne krme se razlikuje glede na vrsto živali: pri prežvekovalcih do 5%, pri ostalih živalih, kot so prašiči in perutnina, pa 15% od skupne porabe suhe snovi krme na leto. Uporaba mesne in kostne moke ni dovoljena. Prav tako je prepovedana uporaba GSO (gensko spremenjenih organizmov) in njihovih proizvodov.

Čimbolj sklenjen sistem kroženja snovi

Da bi v ekološkem kmetovanju dosegli čimbolj sklenjen krogotok snovi in s tem preprečili obremenjevanje okolja z živalskimi iztrebki, je število živali omejeno na največ 1,8 glave velike živine (GVŽ) na hektar kmetijskega zemljišča, ki je na voljo na kmetiji. Del rastlinske pridelave je namenjen prehrani živali, medtem ko živalski gnoj uporabimo kot dragoceno organsko gnojilo za travinje in polja.

8. CENE EKOŽIVIL

Visoke cene: največja ovira za nakup?

Poleg negotovosti glede zaupanja v eko-oznake, ki jamčijo, da živilo res prihaja iz ekopridelave oz ekopredelave, so največja ovira za nakup ekoživil visoke cene. V Nemčiji je javnomnenjska raziskava pokazala, da 57% kupcev, ki ekoživil ne kupuje, meni, da so le-ta predraga.

Koliko stanejo ekoživila?

Težko bi kar povprek ocenili, za koliko so ekoživila dražja od konvencionalnih, saj so razlike med skupinami živil ali različnimi tržnimi potmi prevelike. Najpogosteje je za potrošnika najceneje, če ekoživila, nič ali minimalno predelana, kupi sveža neposredno pri pridelovalcu.

Zakaj kmetje ekoživilom postavljajo višje cene? Ker so donosi (količine pridelkov) v rastlinski pridelavi večinoma nižji, nižja pa je tudi prireja v živinoreji. Zaradi svoje vsestranskosti (reja različnih vrst živali, pridelava sadja, zelenjave …) imajo kmetije večje stroške in potrebujejo več delovne sile.

Pašna površina na žival je večja, kar se odraža tudi v povišanju stroškov za prirejo mesa in mleka. Ekokmetje na precejšnjem delu zemljišč gojijo metuljnice, stroške za to pa je potrebno izravnati z višjimi cenami pridelkov za trg.

Ekoživila le za visoke dohodke?

Kljub temu, da so ekoživila dražja od konvencionalnih, so kupci v veliki meri mladi ali družine z majhnimi otroci – torej ciljna skupina, ki je ne prištevamo med najbolj plačilno sposobne. Odločitev za nakup ekoživil je manj vprašanje prihodka, temveč gre predvsem za drugačno naravnanost, kot je npr. odnos do lastnega zdravja, zdravja otrok in odnos do okolja.

V ‘eko-gospodinjstvih’ lahko zaradi drugačnega izbora živil tudi prihranijo, ne da bi se odpovedali kakovosti.

V več državah so na primer z raziskavami ugotovili, da »nakupovalna košarica« v gospodinjstvih, kjer kupujejo veliko ekoživil, ni dražja od običajne. V običajni se namreč znajde veliko živil, ki so na enoto teže zelo draga, a imajo lahko zelo nizko prehransko vrednost – na primer krompirjev čips, sladkarije, gazirane pijače…, medtem ko »ekogospodinjstva« takih živil ponavadi ne kupujejo in tako v seštevku za hrano ne porabijo nič več kot običajna, zato pa so nakupljena živila veliko bolj kakovostna.

Nasveti za cenejši nakup ekoživil:

  • Kupujemo sezonsko zelenjavo.
  • Kuhamo ceneje z manj mesa in z več zelenjave ter žit.
  • Uporabljamo manj polpripravljenih ali pripravljenih jedi in pogosteje kuhamo s svežimi sestavinami.
  • Večje nakupe mesa ali ozimnice opravimo neposredno pri proizvajalcih.

9. TRAJNOSTNI RAZVOJ IN EKOLOŠKO KMETIJSTVO

Ekološko kmetijstvo ohranja žive in nežive vire

Pomemben prispevek ekološkega kmetijstva k varovanju narave in okolja so dokazale številne študije po vsem svetu. Prispeva še posebno k varovanju tal, ohranjanju naravnih virov, ohranjanju biotske raznovrstnosti rastlin in živali, k zmanjšanju obremenjevanja podnebja s toplogrednimi plini ter k zmanjšanju obremenjevanja podtalnice z nitrati in s preostanki pesticidov (sredstev za varstvo rastlin).

Pestrost življenja – biotska raznovrstnost

V ekološkem kmetijstvu ne uporabljamo kemično-sintetičnih sredstev za varstvo rastlin, gnojimo prilagojeno potrebam rastlin in lastnostim tal, pridelujemo njivsko krmo v okviru široko zastavljenega kolobarja in na ta način prispevamo k ohranjanju pestrosti živalskih in rastlinskih vrst.

 

Poraba energije in varstvo podnebja

Za izdelavo mineralnih dušikovih gnojil in kemično-sintetičnih sredstev za varstvo rastlin so potrebne velike količine energije. Ker ekološki kmet teh sredstev ne potrebuje, prihrani ogromno energije. Enako učinkuje tudi zelo omejen dokup živalske krme: manjša poraba energije pomeni manjše emisije podnebju škodljivega ogljikovega dioksida ali rastlinam škodljivega amoniaka.

Varstvo tal

Tla so eden najpomembnejših naravnih virov, ki jih človek uporablja za svoje namene, saj so osnova za pridelovanje naših živil. Zaradi tega je varstvo tal še posebej pomembno. Tla na ekološki kmetiji se praviloma odlikujejo po visoki vsebnosti organske snovi in po višji biotski dejavnosti. Poleg tega so manj podvržena eroziji.

Varstvo vode

Ker je bilanca hranil na ekološki kmetiji v veliki meri uravnotežena, ekološko kmetijstvo s tem na poseben način prispeva k varstvu podtalnice in površinskih voda pred nitrati. Poleg tega v ekološkem kmetijstvu ni nikakršnega tveganja za pojav preostankov sredstev za varstvo rastlin v vodi. Zato so mnoge države uvedle posebne spodbude za to, da se kmetovanje na vodovarstvenih območjih preusmeri v ekološko. Tudi slovenski predpisi od l. 2003 dalje zahtevajo, da se na vodovarstvenih območjih kmetovanje preusmeri v ekološko.

10. KAKOVOST EKOŽIVIL

Celostno obravnavanje kakovosti

Vsako živilo ima poleg svoje okusnosti ter prehranske in uporabne vrednosti še vrsto drugih lastnosti, ki jih moramo upoštevati pri celostnem vrednotenju živil. Tu so pomembne tudi socialno-kulturne, politične in ekološke vrednosti, kot je na primer varstvo okolja in narave ter varstvo živali. Posebna kakovost ekološko pridelanih živil pa izvira tudi iz načina, kako je bilo živilo pridelano in predelano.

Strogo znanstveno gledano se ne da dokazati, da so ljudje, ki jedo le ekoživila, boj zdravi. Vendar pa obstajajo številna opozorila na to, da so ekoživila po določenih značilnostih kakovosti boljša.

Visoka ekološka vrednost

Ekološko kmetijstvo pazljivo ravna z naravnimi viri, varuje okolje, naravo in vodo in spodbuja biotsko raznovrstnost.

Visoka zdravstvena oz. prehranska vrednost

Ekoživila so zdrava. Na vseh stopnjah pridelave in predelave se izogibamo nepotrebnemu obremenjevanju živil z nezaželenimi snovmi. Ekoživila vsebujejo bistveno manj nitratov in v le izjemnih primerih preostanke kemično-sintetičnih sredstev za varstvo rastlin. Pri predelavi ne uporabljamo nepotrebnih dodatkov, ojačevalcev okusa, barvil ter naravno-identičnih ali umetnih arom. Veliko pozornost posvečamo pazljivim postopkom predelave, ki ohranja vsestransko vrednost živil. Tudi prepoved uporabe genske tehnologije zmanjšuje močna dodatna tveganja za človeško zdravje.

Okusnost ekoživil

Potrošniki ekoživila kupujejo tudi zaradi boljšega okusa. Rastišču prilagojena pridelava skupaj z ekološkimi pridelovalnimi ukrepi ter vrsti ustrezno krmljenje in reja živali v ekološkem kmetijstvu so ugodno izhodišče za razvoj arome in dobrega okusa pridelkov. Poleg tega k posebni okusnosti pripomore tudi ročna izdelava, na primer pri peki kruha ali pri izdelavi sira.

Visoka vitalnost

Kot potrošniki lahko vitalnost ekoživil doživimo čisto konkretno v svoji shrambi. Ekosadje in ekozelenjava se pogosto ohranita dalj časa. Še vedno pa staja odprta razprava o tem, kar nekateri raziskovalci imenujejo življenjska sila ali vitalnost nekega živila, ki jo razlagajo takole: če pšenično zrno posejemo celo, iz njega zraste rastlina. Če zrno razrežemo, količina snovi pri analizi ostane enaka, vendar tako zrno ne kali več. To pomeni, da mora biti celota več kot le vsota posameznih delov. Za merjenje te vitalnosti so znanstveniki razvili več postopkov, s katerimi je moč razlikovati ekoživila od konvencionalnih. Na tem področju so potrebne še intenzivne raziskave.

11. PREDELAVA EKOŽIVIL

Predelovalni postopki, ki ohranjajo prehransko vrednost

Združenja ekoloških pri- in predelovalcev ne odklanjajo le genske tehnologije in obsevanja živil, temveč so za različne skupine živilskih izdelkov razvili tudi natančne standarde za predelavo. Glavni cilj je ohraniti naravni značaj in vrednost nekega živila, po potrebi pa ga je treba živila narediti tudi lažje prebavljiva. Tak primer so žita, ki šele po postopku mletja in peke postanejo okusna in prebavljiva za človeka. Nasprotno pa segrevanje na zelo visoke temperature mleku škoduje in je zato v standardih večine združenj prepovedano.

Dodatki in pomožne snovi

V predelavi ekoživil smemo dodatke (aditive) in različne pomožne snovi uporabljati le, če nekega živila brez njih dokazljivo ni moč niti izdelati niti mu zagotoviti ustrezno trajnost. Določeni dodatki so nujni, da bi neko živilo sploh lahko izdelali: kruha ne moremo speči brez kvasa ali kakega drugega sredstva za vzhajanje, za izdelavo sira potrebujemo sirilo, za sladoled pa stabilizatorje, na primer moko iz semen rožičevca ali gvara. Med potrebne pomožne snovi štejejo na primer maščobe, ki omogočajo, da se pecivo loči od pekača, ali sredstva proti sprijemanju (npr. smukec) pri gumijastih bombonih.

Konvencionalne sestavine

Konvencionalne sestavine lahko v ekoživilih uporabimo v omejenih količinah v primeru, da takšnih sestavin ekološkega porekla sploh ni ali pa so na voljo le v omejenih količinah. Sem trenutno uvrščamo le okoli 20 različnih proizvodov, na primer: posušene maline ali ribez, nekaj vrst zelišč in začimb, nekatera olja.

Dokler delež takšnih konvencionalnih sestavin v končnem izdelku ne presega 5%, posebno označevanje ni potrebno. Njihov delež v končnem proizvodu lahko znaša do 30 %, če je na izdelku napisano naslednje pojasnilo: »X % kmetijskih sestavin je pridelanih po pravilih ekološkega kmetijstva.«

12. NADZOR V EKOLOŠKEM KMETIJSTVU

Nadzor in potrjevanje

Vsak, ki prideluje oziroma predeluje ekoživila in jih kot taka tudi označuje, se mora prijaviti pri pooblaščeni organizaciji. To zahteva in ureja splošno veljavna zakonodaja Evropske unije (posebna uredba za ekološko kmetijstvo in živila) kot tudi slovenska zakonodaja (zakon o kmetijstvu ter Pravilnik o pridelavi in predelavi ekoloških pridelkov in živil iz l. 2001).

V Sloveniji sta trenutno (marec 2005) dve taki organizaciji, ki jima je pooblastilo za nadzor ekokmetovanja dalo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Stroške nadzora plača pridelovalec oziroma predelovalec. Nadzorna organizacija na vsakem obratu (kmetija, predelovani obrat, uvoznik…) najmanj enkrat letno opravi natančen pregled dela in obveznih zapiskov, ki je praviloma nenapovedan. Poleg tega nadzorne organizacije izvajajo tudi dodatne nenapovedane preglede. Če se pojavi sum, da so na neki kmetiji uporabili nedovoljeno sredstvo, nadzornik odvzame vzorce rastlin in tal kot morebitno dokazno gradivo.

Sankcije

Obrate, ki kršijo standarde oziroma predpise, kaznujejo. Kazni (sankcije) so odvisne od resnosti kršitve, od obveznem dodatnem nadzoru na stroške obrata do izključitve obrata iz sistema ekološkega kmetovanja (obrat izgubi oz. ne dobi potrdila – certifikata o ekološki pridelavi).

Postopek nadzora

Pri nadzoru postopkov oziroma procesov na kmetiji / obratu pregledajo celoten potek gospodarjenja na kmetiji oziroma predelave na živilskem obratu. Sem sodi obhod kmetije s pregledom njiv, pašnikov, hlevov, skladiščnih prostorov kot tudi morebitnih predelovalnih ali prodajnih mest. Poleg tega nadzor zajame tudi podatke o količinah pridelkov in jih primerja s krmnimi obroki, količinami v skladiščih ter količinami za prodajo. V bistvu pri nadzoru preverjajo, ali se na kmetiji oz. obratu nahajajo le dovoljena sredstva in ali so podatki kmeta oziroma vodje obrata pravilni in sprejemljivi.

Dokumentacija

Za učinkovit nadzor je zelo pomembno, da so na kmetiji oz. obratu na voljo vsi potrebni dokumenti in zapisi. To za kmetije in obrate večinoma pomeni dodatno delo in napor, vendar pa hkrati omogoča tudi večjo preglednost gospodarjenja. Tako morajo na primer tudi kmetije, pri katerih knjigovodstvo ni obvezno, razpolagati s popolno zbirko računov. Natančno je treba zapisati vse ukrepe oskrbe in gnojenja, dokazljivi morajo biti tudi krmni obroki in količine končnemu porabniku prodanih pridelkov.

Tudi izdelke, ki prihajajo iz držav zunaj Evropske unije, preverijo evropske ali s strani EU priznane domače nadzorne organizacije. Uvožena živila so lahko označena kot ekološka šele tedaj, ko je neka evropska nadzorna oblast potrdila, da so izpolnjeni evropski standardi za ekološko kmetijstvo.

13. OZNAČEVANJE EKOŽIVIL

EKO oznaka na živilu – le za EKO živilo!

Več načinov je, kako opozorimo, da gre za ekoživilo: nadzorovana ekološka pridelava, ekopridelava, biološko-dinamična pridelava, biološka pridelava ali biopridelava, pa tudi le kratko »EKO« ali »BIO«. Kakorkoli že, vse te oznake so dovoljene le, če živilo res izvira iz nadzorovane ekološke pridelave in to potrjuje ustrezen certifikat. V Sloveniji je sicer uradna oznaka »EKOLOŠKO«.

Oznaka nadzorne organizacije

Ekoživila morajo biti praviloma označena z imenom ali kodo nadzorne organizacije, ki izvaja nadzor na kmetiji oz. pri predelovalcu. V Sloveniji je ta koda SI-XXX-EKO-, vsaka država članica Evropske unije ima svojo kodo, na primer:

  • Italija:               IT-AIAB – pomeni nadzorno organizacijo AIAB
  • Avstrija:           AT-N-01-Bio – pomeni nadzorno organizacijo ABG, ki ima kodo N-01
  • Nizozemska:     NL01 – pomeni nadzorno organizacijo SKAL, ipd.

Oznake in znamke za ekoživila

V Sloveniji je uradni znak za označevanje ekoživil znak »ekološki«.

 

Najbolj razširjena kolektivna znamka za ekoživila slovenskega porekla je znak Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije – BIODAR. Zveza BIODAR ima tudi svoje lastne standarde, ki so v določenih zahtevah strožji od slovenske in EU-zakonodaje.

 

Na ekoživilih iz držav EU najdemo novi znak Evropske unije za ekoživila, ki je prešel v obvezno uporabo s 1.7.2010.

 

Na nekaterih izdelkih se utegne še vedno pojaviti stari znak, dokler se jih v dobavni verigi ne porabi.

 

Poleg tega na ekoživilih najdemo tudi znake in znamke drugih organizacij, na primer mednarodni znak za živila, ki ustrezajo standardom biološko-dinamične pri- in predelave:

 

14. EKOLOŠKO KMETIJSTVO JE BREZ GENSKE TEHNOLOGIJE

Genska tehnologija presega meje vrst živih bitij

Genska tehnologija je povsem nova metoda. Omogoča genske spremembe, ki se ne pojavljajo niti v naravi niti v dosedanjih križanjih kmetijskih rastlin. S pomočjo genske tehnologije lahko prenašamo posamezne, izolirane gene med povsem nesorodnimi živimi bitji, na primer gene bakterij, virusov, živali, pa tudi človeka, v rastline, in obratno. V nasprotju s tem je bilo doslej križanje praviloma možno le med enakimi ali zelo sorodnimi vrstami živih bitij.

»Zelena genska tehnologija« je sporna

Kritiki uporabe genske tehnologije v kmetijstvu vidijo možne nevarnosti za zdravje (npr. pojavljanje alergij), za okolje (npr. nenadzorovana razširitev gensko spremenjenih rastlin v naravo), in gospodarstvo (npr. odvisnost kmetijstva od in kmetijsko-kemične in semenarske industrije). V okviru anket velik del potrošnikov odklanja uporabo genske tehnologije v kmetijstvu.

Ekološko kmetijstvo »brez« genske tehnologije?

Uredba o ekološkem kmetijstvu Evropske unije iz l. 1999 prepoveduje uporabo gensko spremenjenih organizmov (GSO) in njihovih proizvodov pri pridelavi in predelavi ekoloških pridelkov in živil. Tudi vse druge mednarodne in nacionalne smernice uporabo genske tehnologije v ekološkem kmetijstvu prepovedujejo, ker ta ni v skladu s temeljnimi načeli ekološke pridelave. Cilj genske tehnologije je izboljšanje pridelovalnih sposobnosti s pomočjo ciljanjih posegov v dedno snov posameznih organizmov. Nasprotno pa so v ekološkem kmetijstvu v ospredju medsebojni vplivi med organizmi; spodbujamo naravne sisteme uravnavanja procesov in krogotokov.

Novembra 2003 je začela veljati zakonodaja o označevanju in prometu z gensko spremenjenimi organizmi. Tako bo odslej tudi v Evropi dovoljena pridelava gensko spremenjenih rastlin v komercialne namene, kar ekološko kmetijstvo postavlja pred zelo resen problem, saj je z zakonodajo zagotovljena odsotnost genske tehnologije v ekoživilih ogrožena.

Miren soobstoj?

Dosedanje izkušnje iz raziskav in prakse dežel, kot so ZDA ali Kanada, kažejo, da veter in žuželke s cvetnim prahom prenašajo tudi gensko spremenjeno dedno snov GS-rastlin in da jo sorodne rastline sprejmejo ter vgradijo vase. Poleg teh onesnaženj na polju se dodatna pojavljajo tudi pri transportu in predelavi. Raziskave zaključujejo, da bi bilo v primeru sprostitve gojenja gensko spremenjenih rastlin v Evropi možno zagotoviti preprečitev onesnaženja živil, ki so bila doslej brez GSO, le z izjemno visokimi stroški in z zahtevno organizacijo, ki bi ju na koncu morali plačati potrošniki. Zaradi tega vsi predstavniki ekološkega kmetijstva načelno zavračajo pridelovanje gensko spremenjenih rastlin.


Organizacije na področju ekološkega kmetijstva

Organizacije na področju ekološkega kmetijstva

Slovenia

  • Zveza združenj ekoloških kmetov Slovenije – Zveza BIODAR, Metelkova 6, Ljubljana

 

Regionalna združenja – člani Zveze Biodar:

  • Združenje ekoloških kmetov osrednje Slovenije, Metelkova 6, Ljubljana
  • Združenje za ekološko kmetovanje SV Slovenije, Sedež: Ob Blažovnici 51, Limbuš; Pisarna: Vila Pohorski dvorec, Pivola 8, Hoče (v prostorih UM Fakultete za kmetijstvo)
  • Združenje ekoloških kmetov Obale, Larisova 7, Ankaran
  • Združenje ekoloških kmetov “Zdravo življenje”, Lukovica 46, Lukovica
  • Združenje ekoloških kmetov Gorenjske, Cesta Iva Slavca 1, Kranj
  • Združenje ekoloških pridelovalcev in predelovalcev “Deteljica”, Trnoveljska 1, Celje
  • Združenje za ekološko kmetovanje Dolenjske, Posavja in Bele Krajine, Šmihelska 14, 8000 Novo mesto
  • Združenje za ekološko kmetovanje Severne Primorske, Rutarjeva 35, 5220 Tolmin
  • Zveza društev za biološko-dinamično gospodarjenje AJDA-DEMETER Slovenija
  • Inštitut za trajnostni razvoj, Metelkova 6, 1000 Ljubljana; Pisarna: Trubarjeva 50
  • Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu (IKC)

 

Evropa in svet

Nadzor ekološkega kmetijstva

Slovenia

Evropa in svet

  • Evropska komisija – spletne strani o ekološkem kmetijstvu
  • IFOAM – Mednarodna zveza gibanj za ekološko kmetijstvo, akreditacija certifikacije

Organizacije na področju ekoživil, zdrave prehrane, varstva potrošnikov

Slovenia

  • Maurica – svetovanje za prehrano in prehransko terapijo, Stjenkova 10, Šempeter pri Gorici
  • Ognjič – društvo za zdravo in kakovostno življenje
  • Natura Planinca (Zavod za naravovarstveno kmetovanje)
  • Svetlin – društvo za osveščanje o zdravem življenju in sožitju z naravo, Jama 1, Mavčiče
  • Kmetija-Demeter.net

Spletne strani z informacijami o ekološkem kmetijstvu

Slovenia

http://www.itr.si/ je informacijski portal o ekološkem kmetijstvu, ki nudi naslednje informacije:

  • temeljne informacije o ekološkem kmetijstvu,
  • informacije o organizacijah na področju ekološkega kmetijstva,
  • informacije o aktualnih dogodkih s področja ekološkega kmetijstva, zdrave prehrane, eko in zdravega življenjskega sloga (prireditve, predavanja, delavnice …).

Evropa in svet

EKO za otroke in mladostnike

Slovenia

  • Inštitut za trajnostni razvoj/program Šolski ekovrtovi

Evropa in svet

Trajnostni življenjski slog

Slovenia

  • Slovenski E-forum – društvo za energetsko ekonomiko in ekologijo
  • Fokus – društvo za sonaraven razvoj
  • Okoljski center (Trubarjeva 50, Ljubljana)
  • Sončeve Pozitivke
  • Studio 12
  • Projekt Ni nam vseeno! (za vse ki si želite informacije o dodatkih (aditivih), ki se nahajajo v naših pijačah in prehrambenih izdelkih)


Kako do ekoživil v Sloveniji?

Kam po ekoživila v Sloveniji?

Kje najdemo drugo ekoponudbo (ekokozmetika, ekočistila, ekoturizem, eko/bio gradnja …)

Naslove ekotržnic in ekoloških kmetij, specializiranih trgovin in supermarketov z ekoponudbo v Sloveniji najdete v Vodniku po ponudbi za za eko & zdravo življenje.

PRVI SLOVENSKI EKOVODIČ!

Publikacija predstavlja izbrano ponudbo za eko in zdravo življenje v slovenskem prostoru: ekoživila, ekokozmetika, eko/biogradnja, ekočistila, ekoturistična in -gostinska ponudba … Predstavljena so tudi merila, ki smo jih uporabili za izbor izdelkov in storitev, zanimive spletne povezave, ter kje in katere izdelke lahko najdete na slovenskem trgu.

V Vodniku po ponudbi za eko & zdravo življenje boste našli:

  • naslove certificiranih ekoloških / biodinamičnih kmetij ter njihovo ponudbo;
  • naslove specializiranih trgovin z ekoživili in drugo ekoponudbo;
  • predstavitve certificiranih ekoživil;
  • certificirano naravno/ekološko kozmetiko;
  • gostinsko ponudbo z ekomeniji;
  • ekoturistično ponudbo;
  • storitve eko/biogradnje in opremljanja prostorov;
  • ekočistila;
  • informacije o nadzoru ekokmetijstva;
  • priporočene spletne strani, naslove, stike …

…in še mnogo koristnega!

Seznam aktualnih ponudnikov za eko in zdravo življenje: http://www.zazdravje.net/kje_se_dobi.asp

 


Comments are closed